Vid Šteh

Morebiti se bo komu primerjava zdela nevmesna, toda Nicolas Cage je skupaj z npr. Tomom Cruisom ena od zadnjih igralskih supserzvezd, okoli katerih so se spletli mnogi miti in legende, Cage pa premore še toliko zdrave avtorefleksije, da se zna še ponorčevati na račun lastnih kariernih spodrsljajev. Zato se zdi primerno, da po vseh odštekanih in čudaških vlogah Cage v filmu The Unbearable Weight of Massive Talent igra svojo fiktivno različico, katere dnevi slave so že zdavnaj minili; dobrih vlog ne prejema več, njegova odtujena hči in bivša žena ga sovražita, povrhu tega pa se mora spustiti še tako nizko in nastopiti kot nekakšna turistična atrakcija na rojstnodnevni zabavi premožnega španskega predelovalca olja Javierja (Pedro Pascal), ki za svojo legano dejavnostjo skriva nadzor nad trgovino z orožjem, hkrati pa želi Cagu predstaviti scenarij za svoj film, v katerem bi kakopak nastopil. Prva skrb, katero je zbujal pričujoči film, je ta, da se bo zanašal zgolj na trik, da Cage igra samega sebe, humor pa bo povečini sestavljen iz referenc za njegove najbolj znane filme in to do določene mere tudi drži. Če gledalec ni oboževalec Cagovih filmov, bo verjetno zgrešil marsikatero šalo. Tega se The Unbearable Weight of Massive Talent žal na veliko poslužuje, čeprav preobilica popkulturnih referenc tokrat ni preveč moteča, še posebej zato, kar je glavna moč filma v pristni prijateljski kemiji med glavnima likoma. Tako Cage kot Pascal v svojih vlogah neznosno uživata in poskrbita za nemalo smešnih trenutkov, četudi je Cage v svoji samoparodični koži kakopak najbolj zapomnljiv, še posebej v prve četrt ure, ko film deluje kot premetena satira na temo blišča in bede filmske industrije in težavnega položaja t.i. igralskih dinozavrov, katerih petnajst minut slave je že zdavnaj minilo. Škoda le, da film ne sledi tej formuli do konca in v zgodbo vplete dokaj generično in nenavdihnjeno akcijsko pustolovščino, kjer so predvidljivo vpleteni španski preprodajalci z orožjem, CIA, agentati na vplivnega politika, ugrabitve znanih osebnosti itd. Nasploh se zdi, da bi The Unbearable Weight of Massive Talent bolje funkcioniral kot minimalistična karakterna komedija o težavnem odnosu med igralskim zvezdnikom in pretirano navdušenim oboževalcem, vendar pa film v očitnem strahu, da bi postal preveč dolgočasen, celotno izkušnjo zapakira v formulaično in klišejsko zabavo brez večje vrednosti. Zabaven, vendar gleda na ponujen potencial dokaj neizkoriščen film.

Koncept t.i. multivesolja oz. številnih vzporednih resničnosti v svetu filma že dolgo časa ne predstavlja novosti, je pa zadnja leta pridobil na popularnosti, še posebej po zaslugi superherojskih spektaklov (glej zadnja dva Marvelova produkta Spider-Man: No Way Home in Doctor Strange 2), ki pa so omenjeni koncept izkoristili bolj za hiter (in pogosto nedomiseln) način dostavljanja nostalgičnih sladkorčkov ali pihanja na dušo predstavnikom t.i. piflarske kulture. Da je lahko multivesolje mnogo več kot zgolj to, pa dokazuje drugi celovečerec Dana Kwana in Daniela Scheinherta z epskim naslovom Everything Everywhere All at Once, ki ga lahko brez kančka dvoma uvrstimo med najbolj odštekane, divje in kreativne filmske poslastice letošnjega leta. Film v ospredje postavi azijsko priseljenko Evely Wang (fenomenalna Michelle Yeoh), ki preživlja težke čase; je lastnica pralnice, ki ji prinaša več stroškov kot dobička, njen mož ji pod nos pomoli zahtevek za ločitev, zdravje njenega ostarelega očeta se vztrajno slabša, hkrati pa ima Evely težave s svojo lezbično hčerko Joy ter arogantno delavko davčne upravo, ki ji med drugim grozi z bankrotom. In sredi te zmešnjave se Evely znajde sredi bizarne bitke za prevlado nad multivesolji, ki so zgrajeni po prepričanju, da vsaka posameznikova odločitev ustvari novo realnost, ki (vsaj na prvi pogled) obstaja neodvisna od ostalih. Everything Everywhere All at Once je film, ki pokaže, kako se maksimalno izkoristi koncept multivesolij z vrsto domiselnih, odbitih, surrealnih in absurdnih sekvenc, ki združujejo elemente kung-fu akcije, vohunskega trilerja, družinske drame in Nolanovske enigmatičnosti, vendar pa je gonilo filma še vedno človek oz. njegova težavna pot do osebne zadovoljitve ter iskanja notranjega miru, hkrati pa sprejemanja drugačnosti in izražanja ljubezni do družine. Z odličnimi igralskimi predstavami in široko galerijo izredno všečnih likov film hkrati poskrbi za vzorno reprezentacijo azijske skupnosti na velikem platnu, živahen tempo in obilica toplega humorja pa poskrbijo, da gledalec filmu brez težava oprosti nekatere pomanjkljivosti kot so na trenutke rahlo zmedena zgodba in pretirana dolžina. A pri filmu je najbolj absurdno ravno to, da navkljub “skromnemu” proračunu 25 milijonov dolarjev uspe ustvariti bistveno bolj atraktiven, emocionalen in kreativen spektakel kot že omenjeni supeherojski produkti. To pa zato, ker Everything Everywhere All at Once konceptu multivesolja doda bistveno začimbi, ki ju velikanski studiji pogosto zanemarijo; srce in domišljijo.