Ena najbolj priznanih francoskih filmskih ustvarjalk Claire Denis se na letošnjem festivalu v Cannesu predstavlja z mešanico romantične drame in vohunskega trilerja Stars at Noon, posnetem po istoimenskem romanu Denisa Johnsona. Film, postavljen v Nikaragvo med pandemijo Covid-19, v ospredje postavlja mlado in svobodomiselno novinarko Trish (Margareth Qualley), ki se med iskanjem vročih zgodb zaplete v razmerje v čednim angleškim poslovnežem (Joe Alwyn), dvojica pa se kmalu zatem znajde na begu pred neznanimi sovražniki. Denisova je visoko profilirana in spoštovana filmarka, zato je napoved vsakega njenega novega filma za marsikoga kot praznik, žal pa je njen najnovejši film primerljiv s praznovanjem z bogato obloženo mizo, ki pa ga prekine močno deževje. Stars at Noon je obupno dolgočasen, razvlečen in dobesedno zoprn film brez jasne poante, orientacije kot tudi zavedanja, kaj bi rad počel sam s sabo. Počasen tempo zgodbe ni problematičen, če bi uspel poplačati gledalčevo potrpljenje, toda tega ne doseže; film postreže z nekaterimi atraktivnimi in vzdušnimi prizori zaradi covida in militaristične prezence zaznamovane Nikaragve, toda lepa slika v sedmi umetnosti sama po sebi ne more nositi filma, če ne vključuje zanimive zgodbe. Te pa Stars at Noon nima; prva polovica filma mine v monotonih scenah glavne junakinje – ki je sicer izredno nesimpatična in zoprna -, ki tava od enega kraja do drugega, popiva in seksa, dlje od tega pa Denisova noče ali pa ne zmore doseči. Slabe igralske predstave, ponavljajoča glasba in pomanjkanje zgodbe naredijo iz filma Stars at Noon eno večjih razočaranj na letošnjem Cannesu in daleč najslabši film na festivalu.

Brata Jean-Pierre in Luc Dardenne sta velikana francoskega filmskega social-realizma, ki se vedno znova fascinirata nad prikazovanjem življenja ljudi, potisnjenih na rob družbe in obravnavanih kot zgolj številke v hladnem birokratskem sistemu. Njun najnovejši celovečerec Tori and Lokita jezdi na “trendovskih” valovih filmov, ki se dotikajo migrantske problematike oz. številnih ovir, ki jih morajo tujci prestati na poti do mirnega življenja v novi “domovini”; naslovna junaka sta namreč mladoletna afriška migranta, ki se med čakanjem na potrditev državljanstva preživljata s ponižujočimi honorarnimi deli kot so čiščenje posode in pomivanje tal, hkrati pa na ulicah preprodajata mamila, Lokita pa je celo prisiljena nuditi spolne usluge svojemu nadrejenemu in skrbeti za farmo marihuane. Tori and Lokita je film, ki hkrati ima kot tudi nima zgodbe; brata Dardenne v svojem značilnem naturalističnem stilu beležita kratke anekdote iz vsakdana glavnih junakov, realizem pa venomer ostaja zasidran v grobosti in neizprosno iskreni brutalnosti, ki pa na srečo nikoli ne zaide v vode eksplotacije ali cenenega sentimentalizma. Tori and Lokita ni film, ampak prej pretresljiv dokumentarec, ki gledalca venomer opominja na to, v kakšnih gnilih in ponižujočih razmerah živijo neprivilegirani in šikanirani ljudje, zatorej sta Tori in Lolita ne zgolj ena, ampak vsak pribežnik / migrant / begunec, ki se znajde v državo, katero bi rad sprejel za svoj dom, vendar se ta do njega obnaša kot nehvaležna mačeha. Tori and Lokita je po razočaranju, ki ga je predstavljal Young Ahmed, znova vrnitev v formu prekaljenih filmskih mačkov in pismonoš filmskega socialnega realizma.