Leo in Remi nista zgolj najboljša prijatelja, temveč sorodni duši. Zaveznika v dobrem in slabem, ki ves čas tičita drug zraven drugega. Njuno prijateljstvo pa trči ob slepo ulico s prihodom novega šolskega leta, ko se Leo v želji, da bi bolj ugajal vrstnikom, oddalji od Remija, kar privede do tragedije, ki za seboj pušča mnogo neodgovorjenih vprašanj in mučnih občutkov krivde. Belgijski filmar Lukas Dhont je že s svojim celovečernim prvencem Girl, ki spregovori o težavnih dilemah trans-balerine, nakazal, da ga interesirajo tematike soočanja in sprejemanja drugačnosti pri mladoletnih osebah in njegov najnovejši film Close sledi temu izročilu, četudi na rahlo nepredvidljiv način. Prva polovica filma, ki se v celoti posveča prikazu tesnega prijateljstva med Leom in Remija, daje občutek, kot da bomo priča belgijski različici poetične mojstrovine Moonlight o najstnikih, ki spoznavajo svojo istospolno usmerjenost, vendar pa Dhont v nadaljevanju zgodbo usmeri drugam in se osredotoča na posameznikovo soočenje z izgubo bližnjega in prebolevanja krivde. Film očara z mnogimi čudovitimi podobami narave idličnega belgijskega podeželja in privlačno fotografijo, še bolj pa impresionirajo igralske predstave mladih naturščikov, katerim dialogi ter reakcije niso prirejene, ampak pristne in zato sila emocionalne. A navkljub mnogim močnim platem se zdi, da filmu Close nekaj manjka; verjetno največja težava izdelka je njegova familiarnost ter formulaičnost, ki se nekajkrat sicer uspe podrediti nepredvidljivosti, toda žal premalo, da bi film ob nastopu odjavne špice pustil kakšen globji vtis. Vse, kar Dhont tokrat počne, je dobro in morebiti je to največji problem; film je kompetentno odigran in posnet, hkrati pa nepretresljiv in – upal bi si celo reči – varen. Close je tako film, ki ste ga videli že neštetokrat, pa četudi je njegovo srce na več kot pravem mestu.

Poleg Debre Granik je Kelly Reichardt ena od velikank ameriškega neodvisnega filma, ki se odlikuje s sofisticiranim minimalizmom, obravnavanjem družbeno relavantnih tem ter portretiranjem navidez dolgočasnega in nevznemirljivega vsakdanjika ljudi, potisnjenih na rob družbe. Tega se loteva tudi v svojem najnovejšem filmu, komični drami Showing Up, ki prikazuje zgodbo o kiparki Lizzie, ki se med pripravljanjem na svojo prvo samostojno razstavo zapleta v bridke kot tudi zabavne prigode; med drugim postane skrbnica ranjenega goloba in poskuša zakrpati težavne odnose med sprtima staršema, prenašati muhe svojih sodelavcev in obenem iskati primerna dela za samostojno razstavo. Showing Up sledi izročilu režiserkinega opusa, ki se osredotoča na prikazovanja malih dogodkov malih ljudi, ki tvorijo neko večjo zgodbo z globokim univerzalnim sporočilom. Reichardtova se tokrat spusti v svet umetnosti in dobro prikaže njegovo mentaliteto ter oholost, hkrati pa tudi vzpodbujanje domišljije ter iskanje samega sebe skozi kreativnost in eksperimentiranje. Film odlikuje tudi simpatična igra režiserkine pogoste sodelavke Michelle Williams, katere lik je prikupno nevrotičen in zabaven (včasih celo deluje kot lik iz komedij Woddyja Allena), enako zabaven pa je tudi preostali igralski ansambel. Film hkrati postreže z mnogimi posrečenimi situacijami, šalami in anekdotami, to pa hkrati pripelje do največjega problema izdelka; ta namreč dlje od že omenjenih situacij, šal in anekdot ne seže. Večina filma mine v gledalčevem čakanju, da se zgodba premaknila iz neke točke in ustvarila naravni napredek, vendar tega ne stori. Zdi se, da se je Reichardtova povsem zadovoljila z vlogo neobremenjene in skoraj dokumentaristične opazovalke, ki beleži male anekdote iz življenja glavne junakinje, večina le teh pa ne pusti nobene vidnejše sledi tako pri zgodbi – kolikor malo jo že je – kot pri gledalcih. Showing Up je v primerjavi z ostalimi režiserskinimi mojstrovinami precej neizstopajoč, nezanimiv in bled izdelek, ki v sebi skriva zanimivo zgodbo, vendar tej ne da priložnost, da pride do izraza.