Vid Šteh

Na prvi pogled se zdi, da je film Mary Reilly vseboval vse ključne elemente formule uspeha; predstavljal je vnovično sodelovanje med režiserjem Stephenom Frearsom ter igralcema Johnom Malkovichem in Glenn Close, ki so skupaj zakrivili romantično klasiko Dangerous Liaisons, glavno vlogo pa je prevzela Julia Roberts, tedaj ena od najbolj vročih filmskih zvezd na planetu. Toda govorice o težavni produkciji ter pogostih konfliktih med Robertsovo in Malkovichem so filmu prinesle mnogo negativne publicitete, kar se je posledično pokazalo pri odzivu kritikov in občinstva; prvi so film raztrgali, drugi pa množično ignorirali, saj je v blagajne prinesel skromnih 12 milijonov dolarjev, kar je izredno malo v primerjavi s 47 milijonskim proračunom. Na tej točki se kakopak postavlja vprašanje, če je Mary Reilly film, ki si je resnično zaslužil takšen odziv ali pa je nerazumljena mojstrovina. Odgovor je; ne prvo ne drugo. Film, posnet po romanu pisateljice Valerie Martin, je svobodna adaptacija znamenite novele Strange Case of Dr. Jekyll and Mr. Hyde pisatelja Roberta Louisa Stevensona, kjer v ospredju nista priznani londonski zdravnik Henry Jekyll in njegov morilski alterego Edward Hyde, temveč mlada služkinja Mary Reilly, ki se po spletu okoliščin zaplete v nenavadno razmerje tako z Jekyllom in Hydom, seveda s pričakovanimi (in predvsem krvavimi) posledicami. Mary Reilly je zanimiv filmski eksperiment, ki si za izhodišče vzame razmišljanje o tem, kako nedolžnega in po naravi dobrega človeka vase povleče temačnejša, skorajda zverinska plat osebnosti osebe, ki nas hkrati odbija kot tudi neustavljivo privlači. Frears pri tem kakopak ni tako uspešen kot pri prejšnji kolaboraciji z Malkovichem in Closovo, vendar pa ima pričujoči film na svoji strani dovolj adutov, da se ne pogrezna vase; igralske kreacije so izvrstne, še posebej Robertsova z močno obrazno mimiko ter Malkovich, ki pa je rojen za vloge šarmantnih in trpečih kavalirjev, gledalcu v oči padeta tudi fenomenalna scenografija in vzdušna atmosfera meglenega in umazanega Londona, zgodba pa navkljub nekaterim nelogičnostim postreže z zanimivi vidiki človeške psihe in njene dualnosti v odnosu do dobrega in zlega. Mary Reilly je film z prednostmi in napakami, le da je slednjih bistveno manj v primerjavi s prvimi in je hkrati tudi ena boljših adaptacij Stevensonove mojstrske novele.

Stripovska / superherojska ikona Batman je od svojega nastanka v 40. letih doživela nešteto preobrazb in interpretacij in mnogi so prepričani, da je filmska trilogija Christopherja Nolana definirala obravnavni lik in ponudila daleč najboljšo vizijo temnega viteza mesta Gotham. Toda ta čast pripada danes legendarni animirani seriji Batman: The Animated Series, ki je s tandemom vrhunskih režiserjev in scenaristov uspela preseči okvirje televizijske zabave za najmlajše, še posebej zato, ker je presenetljivo mračna in kompleksna tudi za starejše gledalce. Treba je upoštevati, da je bila večina risank v začetku 90. let zaznamovanih z živimi barvami, ekscesnim humorjem ter preprostimi zapleti s pogosto površinskimi moralnimi sporočili, česar pa v pričujoči animiranki ne boste našli. Prvo, kar gledalcu pade v oči, je prepoznavno temačna animacija, s katero se serija močno približa tesnobnemu vzdušju starošolskih noir kriminalk; mesto Gotham je s svojo neogotsko podobo večino časa zavit v temne barve noči, k pogosto zadušljivemu in skorajda kafkovskemu vzdušju pa pripomore tudi odlična melodramatična glasba ter visoka mera detektivskega suspenza. A tisto, kar pričujočo serijo dvigne močno nad povprečje, je njena vsebinska kompleksnost in obravnavanje pogosto provokativnih tematik kot so shizofrenija, krvno maščevanje, zloraba, krivda (motiv marsikatere epizode je Batmanov prebolevanje smrti staršev) in seveda nasilje kot sredstvo za dosego cilja. Ravno zaradi tega neobičajnega pristopa se posamezne epizode navdušujoče spogledujejo z žanri, ki so mlajši publiki vsaj na prvi pogled prezahtevni kot npr. psihološka srhljivka, noir detektivka, misterij, socialna drama in gotska grozljivka. A k sprostitvi resnobnega vzdušja pripomore pogosto sofisticiran črni humor, zato serija nikoli ne zapade v vode preveč depresivnega. Velja še omeniti vrhunsko igralsko zasedbo, kjer prednjači prodorni glas Kevina Conroyja kot Batmana ter navihenega Marka Hamilla kot Jokerja in končni rezultat je brez kančka dvoma ena najboljših animiranih serij vseh časov.