Vid Šteh

Dobrodošli v klub 27. Skorajda mitološki klub, katerega mnogi umetniki niso zapustili živi, pričaka tudi mlado slikarko Evo (Liza Marijina), ki ne ve, kaj bi sama s sabo; ustvarjalni navdih se ji duši pod težo alkohola, drog in ponočevanja, je priložnostna ljubica svojega mentorja, stanovanje si deli z dobrosrčnim dilerjem in hiperaktivno in promiskuitetno cimro, ki lepega dne naznani, da se seli v Berlin, poleg finančnih težav pa jo pestijo tudi grenko spoznanje, da ji že tri mesece zamuja menstruacija. Prasica, slabšalni izraz za žensko, celovečerni prvenec režiserke Tijane Zinajić in scenaristke Ize Strehar, bi na najbolj preprost način opisali kot alternativno romantično komedijo, ki s seboj prinaša zvoke domačega indie rocka, punka in elektronike, hkrati pa močno diši po urbanem okolju, kjer se človek hkrati išče kot tudi izgublja. Film sicer potegne nekatere vzporednice s komedijo Ne bom več luzerka, le da je še bolj odrezav, ciničen, na trenutke že kar umazano realističen in celo radikalen, saj nonšalantno postavi ogledalo patriarhalni družbi, ki žensko obravnava kot prasico, če ta stopa izven okvirjev stereotipne podobe čustveno nestabilne gospodinje, ki skrbi za otroke in doma čaka na prihod moža. Nekaterim gledalcem se bo morebiit takšen pristop zdel preveč direkten in vulgaren, toda Zinajićeva in Streharjeva zgolj iskreno in brez dlake na jeziku spregovorita o tegobah sodobne ženske, ne da bi ob tem zveneli pokroviteljsko ali sentimentalno. Za to se velja zahvaliti predvsem odlični igralski zasedbi, kjer blesti predvsem očarljivo kaotična Liza Marijina v glavni vlogi ter pogosto pikrimi in z uličnim slengom obarvanimi dialogi. A tisto, kar bo gledalce morebiti najbolj presenetilo je to, da kako “neslovensko” film deluje; živahen tempo, spretna montaža, odličen izbor sodobne indie rock glasbe ter močan vonj po modernosti predstavljajo protipol pogosto statičnim slovenskim filmom. Prasica, slabžalni izraz za žensko zaradi svojega “radikalnega” pristopa morebiti ne bo pogodu vsakomur, toda hkrati gre za film, ki izvrstno lovi ravnotežje med komercialno všečnim in umetniškim izdelkom.

Vse, kar je narobe s sodobno čezlužniško komedijo, je moč najti v umotvorih Judda Apatowa; strašansko razvlečene in površinsko izpeljane zgodbe o nezrelih tipih v srednjih letih, ki navdušeno kadijo travo ter religiozno obožujejo pornografijo (ker… trava + pornografija = smešno), vulgarni dialogi, ki povečini skušajo izvabljati smeh z neprestanimi kletvicami ali dolgočasnimi šalami o penisih in vaginah, seveda pa nobena slaba komedija ne sme gledalca prikrajšati za lenobne popkulturne reference, ki so po Apatowi logiki zabavne zgolj zato, ker omenjajo nekaj oz. nekoga popularnega. Da se Apatow v skoraj dveh desetletjih ni spremenil na bolje, ampak kvečjemu na slabše, dokazuje tudi njegov najnovejši celovečerec The Bubble, ki bi ga najlažje opisali kot ponesrečen poskus ustvarjanja samoironične satire o težavnem položaju Hollywooda v času pandemije koronavirusa. Vsaj na papirju se ideja zdi obetavna; skupina igralcev v nekem angleškem dvorcu skuša posneti šesto nadaljevanje akcijske uspešnice ‘Cliff Beasts’, vendar se pri tem srečuje z absurdnimi varnostnimi ukrepi ter lastnimi egi, zaradi katerih med člani muhastega igralskega ansambla izbruhnejo prepiri. V zgodbi se tako skriva potencial, ki pa ga Apatow ne izkoristi, saj je njegov smisel za humor preveč bebav, na prvo žogo in premalo sofisticiran za tako zahteven podžanr, kot je satira. The Bubble je temu primerno dve uri (pre)dolga filmska mizerija brez poante, ki izgleda kot prvi osnutek šal amaterskega komika in žalitev za gledalčevo inteligenco. Še več; The Bubble sploh ni komedija, ampak antikomedija oz. komedija, kjer je najbolj smešno to, da ni nič smešno. Tu ni moč najti niti ene pogojno zabavne šale, všečnega lika ali karkoli zanimivega, kar pa od Apatowa že nekako pričakujemo, zato je pričujoči film težko označiti za razočaranje. Je točno tisto, kar se od omenjenega filmarja pričakuje; razvlečena slaba šala brez poante.