Vid Šteh

Tammy Faye Bakker (1942-2007) velja za eno od največjih televangeliščanskih zvezd, ki je desetletja širila božjo besedo in plemenita sporočila krščanskega nauka med ljudi, pri tem pa je živela po principu, da Bog ne odreka ljubezni nikomur. Fayjeva, vzgojena v strogem krščanskem duhu, je že kot nezakonski otrok čutila, kako je biti drugačen in šikaniran s strani širše javnosti in njena prizadevanja, da bi zaščitila vsako živo bitje na tem planetu, med drugim je tudi glasno izrazila podporo predstavnikov LGBT skupnosti in v času epidemije AIDSa skušala odpraviti z njo povezane nepotrebne strahove in stereotipe. Biografska drama The Eyes of Tammy Faye je kronološki prikaz najpomembnejših odlomkov iz življenja glavne junakinje, ki jo fenomenalno upodobi skorajda neprepoznavna Jessica Chastain; tako smo gledalci priča njenemu entuziastičnemu širjenju verskih naukov, astronomskemu vzponu med televizijske zvezde, težavnemu zakonu z pastorjem Jimom Bakkerjem (enako odlični Andrew Garfield), pogostim sporom s strogo konzervativno krščansko skupnostjo ter izbruhu razvpitega finančnega škandala, ki je skorajda pokopal kariero obeh zakoncev. Filmi, ki se dotikajo vere, znajo vedno biti nekoliko problematični, še posebej po zaslugi mnogih filmskih propagand, katerim smo priča zadnja leta, vendar na srečo The Eyes of Tammy Faye ne spada mednje. Ravno nasprotno; četudi gre v osnovi za olepšano hollywoodsko različico resničnih dogodkov, film uspe izluščiti bistvo poslanstva glavne junakinje in gledalcu izpostaviti razloge, kaj je vera v pravem pomenu besede in zakaj je Tammy mnogim predstavljala ne zgolj ljubečo osebo, ampak simbol prave krščanske dobrote in sprejetosti, katero je cerkev žal že zdavnaj pozabila. Film tega sporočila ne polaga v gledalčeva usta, ampak pregledno in jasno izpostavi najpomembnejše točke Fayjine kariere, živahen tempo in že omenjene vrhunske igralske kreacije pa gledalca ne spustijo iz svojih rok vse do nastopa odjavne špice. The Eyes of Tammy Faye je film o moči veri, njenih glasnikih in kako je ta zmečkana pod težo konzervativnih cerkvenih praks.

Filmi, ki se dotikajo vnovičnih snidenj nekdanjih prijateljev (bodisi s srednje šole ali univerze) so skoraj vedno napolnjeni z enko mero sladkosti kot tudi grenčice, saj pogosto razgalijo tragičen razkol med nekdaj idealističnimi sanjami posameznikov ter kruto resničnostjo, v kateri zgolj obstajajo, ne pa živijo. Britanska komična drama Peter’s Friend režiserja Kennetha Branagha nedvomno spada v to kategorijo; v ospredju je skupina šestih prijateljev, sicer nekdanjih članov gledališkega ansambla na univerzi v Cambridgu, ki se po desetih letih za božično-novoletne praznike znova zbere na pobudo Petra, ki je po očetovi smrti podedoval posestvo na angleškem podeželju. Tekom sprva zabavnega druženja se po pričakovanjih izkaže, da nihče od šesterice ni docela uspel uresničiti tistega, kar je želel; Roger in Mary prebolevata osebno tragedijo, Maggie je klasična britanska ženska na robu živčnega zloma, Sarah se v življenju lahko “pohvali” zgolj s propadlimi zvezami, Andrew je navkljub uspešni hollywoodski karieri postal cinično gobezdalo, medtem ko zadržani Peter v sebi čuva temačno skrivnost. Peter’s Friends je z vidika vsebine film, ki ne prinaša ničesar novega, vendar pa se njegova moč skriva v idealni kombinaciji toplega britanskega humorja, sofisticiranega občutka za bridki realizem ter predvsem prizemljenega in iskrenega pristopa do težav, s katerimi se soočajo posamezniki ob vstopu v svet odraslosti. Branagh uspe zaigrati na močne čustvene strune, vendar se gledalec ob tem ne počuti zmanipuliranega, še posebej po zaslugi resnično bogatega igralskega ansambla (poleg Branagha velja še omeniti Stephena Fryja, Emmo Thompson in Hugha Laurieja) in okusno pikrih dialogov, ganljivi epilog, kjer so se glavni junaki prisiljeni soočiti z neprijetnim spoznanjem, pa bo nedvomno poskrbel za velikansko količino robčkov. Moč filma Peter’s Friends se skriva v njegovi nepretencioznosti, preprostosti, iskrenosti in čustvenosti, navkljub nekaterim temačnim podtonom pa nas uspe spomniti, da za upanje nikoli ni prepozno.