Vid Šteh

Leta 2017 je Kenneth Branagh s starošolskim krimičem Murder on the Orient Express predstavil svojo različico ikoničnega belgijskega detektiva Hercula Poirota in navkljub temu, da sta ga do tedaj med drugim upodobila nepozabna Peter Ustinov in David Suchet, se je Branaghov Poirot izkazal za dokaj posrečen eksperiment, ki je izpostavil ne zgolj detektivske veščine glavnega lika, ampak tudi njegovo ranljivejšo in do določene mere celo temačnejšo stran. Poirot je bil resda še vedno pozitiven lik, toda Branagh ga je naredil bolj prizemljenega in si ga celo upal postaviti v situacije, kjer podvomi v svoje sposobnosti. V tej luči srečamo Poirota tudi v najnovejši adaptaciji klasične detektivke Death on the Nile, kjer se sloviti detektiv znajde na krovu potniške ladje, ki potuje vzdolž egiptovske reke Nil in postane prizorišče skrivnostnega umora bogate plemkinje (znova očarljiva Gal Gadot), po pričakovanjih pa je morilec eden od potnikov, ki ga mora Poirot karseda hitro razkrinkati. Šarm filma Death on the Nile se skriva v njegovi staromodnosti, ki ne deluje idejno ubožno ali generično, še posebej po zaslugi za oči izredno privlačne vizualne podobe, ki dodobra izkoristi lepote Egipta in si privošči nemalo širokih planov turističnih znamenitosti kot so piramide, starodavne grobnice ter kakopak čista voda reke Nil. Bogata igralska zasedba ostaja žal nekoliko neizkoriščena (še najbolj zanimiva sta že omenjena Branagh in Gadotova), kar je posledica dokaj površinske karakterizacije likov, film pa si vzame čas, da zavzame angažirano držo in naslovi problematiko rasizma v 30. letih, vendar pa tudi te obravnave niso pretirano globoke. Filmu se pa še najbolj zatakne, ko se odvija kot detektivka; četudi zgodba premore zadovoljivo mero suspenza in enigmatičnosti, je njen problem ravno v tem, da smo pred najnovejšo adaptacijo imeli priložnosti videti že dve bistveno boljši iste zgodbe, Branaghova različica pa se dokaj formulaično oklepa žanrskih klišejev in ne postreže z nobenim vidnejšim presenečenjem. Death on the Nile vsebuje dovolj prednosti, da je daleč od slabega filma, še posebej po zaslugi všečne obravnave glavnega junaka, a kot detektivka žal deluje rahlo neizstopajoče in predvidljivo.

Filmi, postavljeni v notranjost sodnih dvoran, že od nekdaj predstavljajo močan izziv tako za filmarje kot tudi gledalce; kako na dramatičen in zanimiv način prikazati dinamiko sodnih procesov, ki v realnosti niso ravno razburljivi in pogosto temeljijo na sledenju dolgočasnim proceduram, branju dolgih obtožnic in monotonim zasliševanjem prič? Hollywood je v 90. letih uspel iznajti formulo, ki je poskrbela za – sicer kratkotrajno – renesanso sodnih trilerjev, med katere spada tudi A Few Good Men v režiji Roba Reinerja in posnetega po istoimenski gledališki igri legendarnega Aarona Sorkina. Posebnost pričujoče igre in filma je ta, da se njena zgodba odvija ne na civilnem, temveč na vojaškem sodišču, kar dogajanju nemudoma doda še nekaj več suspenza kot sicer; ko v ameriški vojaški bazi Guantanamo Bay na Kubi dva marinca obtožijo umora svojega tovariša, se proti njima začne odvija težave sodni proces, katerega vse bolj umazano ozadje začenjo razgaljati trije idealistični odvetniki, pri tem pa trčijo ob neizprosnega polkovnika Jessupa, ki naj bi odredil napad na pokojnega marinca. A Few Good Men je brez kančka dvoma eden od najbolj napetih sodnih trilerjev 90. let, ki skoraj vedno zadane v polno; izbrušeni in pogosto cinično strupeni dialogi in presenetljivo živahen tempo (glede na to, da večina filma ne sloni na akciji, temveč na dialogih in razvoju likov) poskrbita, da gledalec brez težav spremlja dogajanje vse do ikoničnega preobrata. Še bolj pohvalno pa je to, da film seže onkraj klasične sodne drame in prikaže surovost in neizprosnost vojaškega režima, kjer so “majhne” žrtve potrebne za dosego “višjih” ciljev z vsemi možnimi – in še tako moralno spornimi – sredstvi. Seveda pa tako dober rezultat ne bi bi možen brez odlične igralske zasedbe, kjer še posebej močan vtis pusti diabolični Jack Nicholson v vlogi polkovnika Jessupa, nič slabša pa nista Kevin Bacon in Demi Moore, edino Tom Cruise v glavni vlogi znova boleha za pretiranim dokazovanjem, da zna igrati, namesto da bi se sprostil in se zlil v likom, ki ga igra. A Few Good Men je nostalgični spomin na obdobje v zgodovini Hollywooda, ko je ta še uspel razvajati gledalca z enako dozo zabave kot tudi inteligence.