Sicer drži, da je Tom Holland trenutno eno od najbolj prepoznavnih igralskih imen, ki s svojo prezenco očara gledalce po vsem svetu, vendar pa čezlužnikom ne bi škodilo, če bi pri rekrutiranju igralcev uporabili vsaj malce domišljije in – če si lahko privoščimo nekaj cinizma – v primeru filmske adaptacije serije popularnih računalniških iger Uncharted tudi očala. Serija omenjenih iger temelji na avanturah drznega lovca na zaklade Nathana Draka, ki je tekom let postal nekakšna akcijska ikona znotraj sveta računalniških iger, s tem pa trčimo tudi ob prvi večji problem pričujočega filma; Holland žal ni igralec iz testa za akcijskega heroja. Njegov deški obraz, suhljata postava, zbegan pogled ter visok nevrotični glas ga pri prizadevanjih, da bi se gledalcem prodal za neustrašnega akcijskega heroja, delajo patetičnega in Uncharted mu s tega vidika ne dela nobene usluge. Film se sicer močno trudi zakriti igralčevo štorasto prezenco z vratolomnimi akcijskimi prizori, (pre)hitrim tempom ter videospotovsko montažo, toda ta prizadevanja niso dovolj, da se gledalec ne bi ob pogledu na Hollanda bruhnil v smeh. Pa vendar je zgrešen casting zgolj vrh ledene gore problemov, ki pestijo to neambiciozno, lenobno in generično zmešnjavo slabih idej; lenobna igra preostalega ansambla (Mark Wahlberg kot Drakov partner Sully večino časa deluje, kot da se je po naključju znašel na snemanju filma), prazni liki, predvidljiva in luknjasta zgodba, ki se zanaša na to, da je vsak drug lik v filmu totalen idiot, šibak scenarij, ki je povečini sestavljen iz monotonega razlaganja vsebine ter nespretno kopiranje idej iz bistveno boljših filmov kot sta Indiana Jones in Pirates of the Carribean in še bi lahko naštevali. Uncharted tako ne bi mogel biti bolj tipičen predstavnik vsega, kar je narobe s čezlužniško filmsko industrijo; novačenje igralcev v filme zgolj zato, ker so znani, odsotnost vsaj minimalnega truda za dostavo všečnega materiala in lenobna kopiranja filmov, katerim bi lahko namenili več pozornost kot pa gledanju teh pozabljivih smeti.
Author Archives: Vid Šteh
Road to Perth (2021)
Kaj bi storili, če se vam skrbno pripravljeni načrt ne izide tako, kot ste pričakovali? Alex, eden od glavnih junakov filma Road to Perth, se pripravlja, da bo zaprosil svoje dekle za roko in z njo odpotoval na počitnice v Avstralijo. Toda ko dekle njegovo snubitev zavrne, se razočarani Alex vseeno odpravi v deželo “tam spodaj” na brezciljno potovanje in po naključju naleti na mlado dekle Ronnie, ki s seboj nosi žaro svojega pokojnega očeta, katerega bi rada raztresila na poti do mesta Perth. Dvojica po spletu okoliščin obtiči skupaj na nepredvidljivem potovanju skozi avstralsko divjino med Melbournom in Perthom, pri tem pa se med njima sprva rodi tiho prijateljstvo in hkrati tudi ljubezen. Okvirni zaplet filma se zdi kot podlaga za predvidljivo romantično dramo o dveh osamljenih dušah, ki ju naključje in čudovita narava Avstralije poveže ne zgolj v ljubezenski odnos, ampak jima hkrati ponudita tudi refleksijo lastnih življenj in možnosti iskanja novih začetkov. In ne bomo lagali, če rečemo, da je Road to Perth film, ki smo ga videli že večkrat; kombinacija romantične drame in melanholičnega filma ceste, ki se zanaša na všečnost osrednjih likov in njuno medsebojno kemijo, hkrati pa želi gledalcu spočiti oči na prelepih podobah avstralske divjine. Je s tem že znanim pristopom kaj narobe? Ne nujno, še posebej, če filmu uspe predstaviti glavna junaka, s katerim se gledalec lahko poistoveti in med njima vzpostavi pristen odnos, hkrati pa izdelek prepriča z minimalistično, vendar privlačno fotografijo ter prizemljenim pristopom do tematik izgubljene ljubezni, razočaranja in prebolevanja izgube bližnjega. Te naloge film Road to Perth opravi z odliko, zato sta njegova predvidljivost ter nepretresljivost del šarma, ki ga zgodba nosi s seboj. Nenazadnje pa; v današnjem času, ko se zdi, da naš vsakdanjik krojijo hitrost, površinskost in plehkost, se zdi, da je mentalni počitek ob takšnih filmih, kot je Road to Perth, pravi balzam.

