Vid Šteh

Čivavogrizek je mini glasbena rubrika na blogu Razgledano, namenjena recenziranju obskurnih, ekstremnih in brutalnih plošč iz enako zloveščega kot tudi privlačnega undergrounda, kjer se venomer rojevajo provokativne, seksi in okusno krvave ideje.

Thoraxembalmer: Hymns to the Ancient Ones 2022

Britanski one-man black / death metal band Thoraxembalmer (oziroma s pravim imenom S.P. White), črpa navdih iz egipčanske mitologije, znotraj svojega glasbenega izražanja pa namenja pozornost tako atmosferični glasbi kot tudi bolj konvencionalnemu miksu zloveščega black metala, dopolnjenega z deathmetalskimi vokali. Hymns to the Acient Ones 2022 je zbirka pesmi, ki zvesto sledijo elementom moderniziranega black metala; agresivno bobnanje, ki ne popušča vse do zadnje sekunde, hromeče kitare in komaj razločno kruljenje, ki se izgublja v zvočni zmešnjavi uničenja in smrti. S tega vidika bi težko rekli, da Thoraxembalmer ponuja nekaj, kar ne bi slišali iz ostale ponudbe bolj ekstremnih oblik metala, kar pa ni nujno slaba novica. Album je zbirka vzdušnega razgrajanja, ki po stopnji agresije lahko tudi legende kot so Nile pošlje v vrtec, ploščku pa je moč šteti v plus tudi to, da ne traja predolgo in tako poslušalca ne dolgočasi (preveč). Nekaterim komadom je resda moč očitati to, da so si medsebojno preveč podobni, toda na srečo White uspe monotonost prekiniti s temačnim vzdušjem, ki z lahkoto odpravi dolgočasje in repeticijo. Daleč od presežka, vendar okusna plošča za ekstremiste.

Menstrual Goat Semen: In Goats We Trust

O indijskih Menstrual Goat Semen ni veliko znanega z izjemo tega, da sodeč po imenu benda ni povsem jasno, kako resno (če sploh) bi kolektiv morali jemati. Prvi EP z zabavnim naslovom In Goats We Trust je dober četrt ure trajajoča kombinacija zverinskega (oz. bestial) black metala, ki kakopak izpolnjuje vse kriterije namerne neposlušljivosti materiala. Groba produkcija, komaj razločni vokali, strupene kitare, ki preglasijo vse ostale inštrumente ter kruleči vokali, ki se izgubljajo v neurju uničenja in smrti… Menstrual Goat Semen ponujajo to in čisto nič drugega. Pa vendar bi bilo krivično trditi, da je plošček en navaden hrup brez repa in glave (četudi se zdi, da si člani benda to želijo doseči), saj imajo pesmi – recimo temu – začrtano strukturo in navkljub totalni kakafoniji ohranjajo določeno mero koherence. Nenazadnje pa; Menstrual Goat Semen so najverjetneje skupina, katera se ne jemlje preveč resno, zato tudi ni smisla, da bi poslušalci ravnali kaj drugače.

Destrowar: Angelcunt Destruction & Demoniac Retribution

Destrowar je turška zvočna eksotika, o kateri je znano zgolj to, da gre za black / death metal trio, ki je za tematska izhodišča posvojila satanizem, vojno in – kakopak – antikrščansko “izročilo”. Zasedba je trenutno zaplodila zgolj dva demo posnetka Angelcunt Destruction & Demoniac Retribution in treba je priznati, da je kvaliteta posnetkov – glede na to, da gre za demo albuma – presenetljivo visoka in primerna za izdajo “pravega” albuma. Na obeh demo ploščkih je moč najti zverinski metal, ki bolj kot na koherenci in melodičnosti prisega na brutalnost in razgrajanje, ki do poslušalca ne čuti nobenega usmiljenja. Izdelka je tako težko ločeno ocenjevati, saj oba puščata podoben vtis in sledita pumpanju t.i. “fuck everything” odnosa do vsega obstoječega. Preprosto povedano; oba demo albuma sta primerna glasbenih odpadnikom in ljubiteljem brezkompromisnega, čudaškega, avantgardnega in surovega underground metala, kjer se zdi, da je meja med nevarnim načinom življenja in unikatnim glasbenim izražanjem zelo tanka. Zunaj tega kroga oboževalcev pa se zdi, da Destrowar ne bodo pridobili veliko simpatij.

Kriminalni triler Nightride gledalca popelje – naslovu primerno – na nočno potovanje skozi ulice Belfasta, kjer spremlja kaotično odisejado malega preprodajalca mamil Budga, ki si sposodi denar od lokalnih izterjevalcev, da bi izpeljal svoj zadnji veliki posel pred upokojitvijo. Zgodba o posamezniku na napačni strani zakona, ki se s tvegano akcijo odloči temu življenju dokončno obrniti hrbet, ni popolnoma nič novega v žanru modernih kriminalk, toda posebnost filma Nightride je v njegovi izvedbi, ki sicer prav tako ne predstavlja novosti, vendar dogajanju doda potrebno mero suspenza in vzdušnosti, zaradi katere je gledalec lažje vpet v zgodbo in njene like. Film režiserja Bena Conwayja je namreč posnet v realnem času oz. v enem samem neprekinjenem kadru, ki sledi glavnemu junaku na poti do cilja, ki mu bo prinesel bodisi odrešitev ali pa nepovratno vstopnico v eksistencialno brezno. In ravno ta pripovedovalna tehnika naredi film Nightride bolj napetega in vzdušnega kot bi moral biti, saj je zgodba dokaj predvidljiva in ne odstopa od začrtanih žanrskih pravil. Spretna kamera kaotično plava nad glavnim junakom in s svojim enako umirjenim kot tudi tesnobnim tempom spominja na klasiko Irreversible (seveda brez grafičnega nasilja in obratov kamere, ob katerih gledalcu postane slabo), spretno spisani dialogi s pristnim irskim dialektom ter simpatični glavni junaki pa poskrbijo, da film upraviči dolžino ure in pol, kolikor traja, pa četudi se zdi, da bi nekateri deli zgodbe lahko bili nekoliko pospešeni. Nightride ni žanrski presežek, je pa navkljub temu vzdušna, napeta in privlačna neo-noir ekstaza, ki zagrabi in ne spusti do prihoda odjavne špice.