Vid Šteh

The Batman predstavlja vnovično obuditev avantur stripovskega junaka Batmana, ki se je znašla še pred posebej težkim izzivom, saj za seboj nosi breme vplivne zapuščine filmske trilogije v režiji Christopherja Nolana, ki je za vedno spremenila zgodovino stripovskega filma. Režiser in soscenarist Matt Reeves se te dileme loti s premišljeno potezo, da Batmana predstavi v dosedaj še nevideni luči; ne zgolj kot akcijskega heroja, ki izvaja osupljive akrobacije in pretepa barabe, ampak v prvi plan postavi njegove detektivske sposobnosti, s katerimi moram razrešiti serijo zloveščih ugank in najti pod do umazanega kriminalnega podzemlja, kjer se mu hkrati razkrije pravi obraz mesta, ki ga ščiti. Ravno ta pristop poskrbi, da The Batman ni še en stripovski / superherojski film, ampak nekakšna neo-noir uganka, ki se sicer ne uspe docela odreči standardni akciji v obliki avtomobilskih pregonov in bučnih eksplozij, pa vendar večino svojega časa nameni ravno kompleksni zgodbi s številnimi preobrati, visoko mero suspenza in estetiko temačnih psiholoških trilerjev v maniri zgodnjih Davida Fincherja. Film hkrati predstavi pesto galerijo likov, ki so bolj ali manj uspešno izkoriščeni; Robert Pattinson s svojo kombinacijo nasilne impulzivnosti ter metodološkega raziskovanja predstavlja odličnega Batmana za novo generacijo, Paul Dano je kot zlikovec Ugankar naravnost zastrašujoč, Colin Farrell je kot mafijec Pingvin prav tako fenomenalno teatralen, Zoey Kravitz je kot Catwoman nekoliko medla, med nastopajočmi pa velja še izpostaviti izvrstnega Jeffreyja Wrighta kot policijskega komisarja Gordona, ki z Batmanom vzpostavi šarmantno tovariško kemijo. Slabosti filma so bolj ali manj odvisne od posameznikovega okusa; s svojimi tremi urami se bo marsikomu zdel predolg, osredotočenost na dialoge in detektivski razvoj zgodbe bi znal dolgočasiti tiste, ki od filma pričakujejo akcijski tornado, edina objektivna slabost filma pa je zadnje pol ure, ko se dogajanje spremeni v nekoliko predvidljivo akcijsko dirko s časom, ki smo jo v superherojskih filmih videli že mnogokrat. A nobena napaka ni tako usodna, da bi pokvarila izredno zadovoljiv splošni vtis; The Batman je tako uspešna nadgradnja že videnih Batmanovih filmov, za katero upamo, da bo v prihodnje poskrbela za še več drznih presenečenj.

Eden najbolj priljubljenih slovenskih piscev Feri Lainšček s svojimi deli na nek način “rešuje” tudi domačo sedmo umetnost, saj so bili številni njegovi romani bolj ali manj uspešno preliti na velika platna (Halgato, Šanghaj, Mokuš), pa vendar je njegova daleč najuspešnejša adaptacija Petelinji zajtrk, ki je v Sloveniji postala prava filmska uspešnica in v kina privabila več kot 180 tisoč gledalcev. Tako v romanu kot filmu spremljamo grenko-sladko zgodbo o mladem avtomehaniku, ki sprejme službo pri jezikavem in s hrvaško pop zvezdo Severino obsedenem Gajašu, hkrati pa se zaplete v prepovedano afero z Bronjo, sicer ženo lokalnega vplivneža in lastnika nočnega kluba. Petelinji zajtrk je v svojem bistvu preprost film o preprostih ljudeh, ki se soočajo z ne ravno preprostimi težavami ter neuresničenimi hrepenenji, ki vedno znova trčijo ob pogosto bridko realnost, v kateri so obtičali. Če to zveni kot podlaga za še en zamorjen in tipično “slovenski” film, je strah popolnoma odveč; celovečerni prvenec režiserja in scenarista Marka Naberšnika je izredno gledljiva, duhovita in čustvena romantična komedija s primesjo social-realizma, ki gledalcu servira hitro poistovetljive like, spretno spisane dialoge, sofisticiran humor ter zaplete, ki nikoli ne sežejo v območje sentimentalizma in melodrame, navkljub – za slovenske razmere – rekordni dolžini dveh ur pa film ne deluje razvlečeno in prenasičeno. Igralske kreacije so prav tako močno na nivoju, čeprav vse v filmu zasenči fenomenalni Vlado Novak v vlogi mehanika Gajaša, ki ne dokaže (spet), da je eden najboljših slovenskih igralcev, ampak je z magično predstavo uspel svoj lik trdno zasidrati v nedrje domače popkulture in ga narediti večnega. Film ima sicer nekatere šibkejše momente (ljubezenska zgodba med mladim mehanikom in Bronjo ni pretirano zanimiva), je kot celota močan dokaz, da se slovenski film vendarle zna sporazumevati z gledalci, pri tem pa ne zapade v primitivizem in imbecilnost napol skuhanih zmešnjav kot sta Pr’ Hostar in Gremo mi po svoje. Domača filmska uspešnica Petelinji zajtrk je nepopolna, toda hkrati z enako mero duhovita kot tudi ganljiva dramedija, ki jo gledalec zlepa ne pozabi.