Slovenski mladinski film je v 80. letih doživljal svojo kreativno renesanso, hkrati pa so se predstavniki tega žanra pogosto izkazali za bolj domiselne in celo provokativne od filmov, namenjenih odrasli publiki. Čisto pravi gusar ni zlati, ampak diamantni primer enako zabavnega kot tudi inteligentnega mladinskega filma, ki genialno in prebrisano sledi namerno zastavljenim žanrskim klišejem, vendar tem doda kompleksen in emocionalen metakomentar o tematiki, ki jo na površju obravnava. Zgodba filma se vrti okoli dečka Petra, ki s svojo družino preživlja počitnice v obmorskem mestu, ki je hkrati prizorišče snemanja gusarskega filma za otroke. Tam po naključju trči ob pisca pravljice, po kateri je film posnet, ki se zaradi nestrinjanja s spremembami v scenariju odloči svoje delo zažgati, s tem pa v realni svet vdrejo junaki njegove pravljice, med drugim tudi gusarski kapitan Florestano in guverner Alonso de Portez, ki se odpravita na lov za pisateljem, da bi jima spisal novo pravljico. Zaplet filma je absurden in – četudi gre za mladinski film – precej bebav, toda Čisto pravi gusar je daleč od tega, da bi bil otročji film. Na površju resda deluje kot fantazijska pustolovščina, kjer ne manjka smeha, čustvenih prizorov, suspenza in akcije (velja še omeniti za domače razmere zavidanja vredno produkcijo in scenografijo), toda v svojem bistvu je Čisto pravi gusar ganljiva pripoved o izgubi nedolžnosti ter kontrastu med svetom pravljic in realnostjo, kjer moralo, mir in ljubezen nadomestijo cinizem, naveličanost in pohlep. S tega vidika je film bolj namenjen odraslim kot pa otrokom, saj jih opomni, kako dragoceno je prisluhniti otroku v sebi, hkrati pa izpostavi tudi čar pravljic, ki morajo otroka ne zgolj zabavati, ampak ga tudi učiti, kako postati boljši človek. K temu dodajmo še odlično igralsko zasedbo, ganljivo glasbo, ponarodele dialoge in seveda hvaležno atraktivno okolje slovenskega primorja in končni rezultat je ne zgolj otroška, ampak filmska klasika za vse čase.
Author Archives: Vid Šteh
Ted K (2021)
Med letoma v 80. in 90. letih se je FBI znašel sredi enega svojih najbolj obširnih in zahtevnih lovov na skrivnostnega terorista, katerega so mediji poimenovali Unabomber in je bil odgovoren za serijo skrbno načrtovanih bombnih napadov, v katerih so med drugim umrli tri ljudje. Šele leta 1995 se je izkazalo, da se za identiteto bombaša skriva Ted Kaczynski, nekdanji profesor matematike, ki je v začetku 70. let zapustil akademske kroge, se preselil v odmaknjeno hribovje Montane in tam živel v popolni izolaciji od sveta brez vode in elektrike. Biografski triler Ted K v unikatnem prepletanju artističnega filma in napol dokumentarca spremlja Kaczynskija skozi leta asketske osame in njegove postopne preobrazbe v samopravičniškega ekoterorista, ki je napovedal vojno moderni tehnologiji in agresivni industrializaciji Amerike, saj še posebej slednja po njegovem mnenju uničuje gozdove in ostala naravna bogastva. Režiser in scenarist Tony Stone, ki sicer velja za eno vidnejših imen ameriškega neodvisnega filma, življenje naslovnega lika predstavi z občudovanja vrednim zanašanjem na avtentičnost; film je namreč povečini posnet na lokacijah, kjer je resnični Kazczynski prebival skozi leta izolacije, povrhu tega pa večina slišanih monologov izhaja neposredno iz njegovih dnevniških zapiskov, ki menda obsegajo čez 25.000 strani. Ta naturalistični pristop je dobrodošel odmik od hollywoodskega dramatiziranja in namesto polaganja besed v usta smo gledalci deležni ostre, provokativne in moralno kompleksne drame, ki niti približno ne podpira dejanj naslovnega lika, vendar pa njegovim besedam daje določeno težo, ob katerih se gledalec lahko pošteno zamisli, še posebej pri razpravah o tem, ali smo ljudje s tehnološkim napredkom naravi mačehovsko obrnili hrbet in da smo s tem posredno odgovorni za vzpon ekoterorizma. Seveda pa ta vsebinska in moralna kompleksnost ne bi bili mogoči brez vrhunske igralske predstave Sharltoja Copleyja, ki s svojo kameleonsko preobrazbo uspe pri gledalcu zbuditi tako zgražanje kot tudi sočustvovanje (kolikor je to pač mogoče). Ted K je tako izvrstna biografska drama, ki hkrati obsoja, izziva in gledalcem nastavlja nečedno ogledalo moderne družbe.

