Vid Šteh

Kimi Review: Zoë Kravitz Stars in Soderbergh's Fun HBO Max Thriller | IndieWire

Steven Soderbergh, verjetno eden najbolj aktivnih filmskih ustvarjalcev, ki skoraj vsako leto postreže z novim celovečercem. Lani je gledalce očaral z izvrstno in zabavno neonoir kriminalko No Sudden Move, letos pa je v svojem značilnem slogu teženja k žanrski raznolikosti postregel z minimalističnim trilerjem Kimi. Film, ki se odvija med pandemijo COVID-19, se vrsti okoli agorafobične tehnične delavke, ki preko analiziranja pretočnih posnetkov govorne pomočnice Kimi naleti na sledi nasilnega zločina, ko pa tega želi prijaviti pristojnim organom, ob tem trči na birokratske težave in hkrati postane tarča vplivne korporacije, ki za njo pošlje najete morilce. Kimi je še eden od tistih filmov, s katerim Soderbergh znova dokaže, da je mojster ekonomičnosti; z majhnim številom lokacij, peščico likov, spretno montažo in preprosto, vendar vzdušno fotografijo uspe gledalca brez večjih težav potisniti v svet paranoje, vohunskih iger ter strahu pred zloveščim očesom t.i. Velikega brata, ki je tokrat skrit v računalniških sistem z milijoni osebnih podatkov uporabnikov, katere velikanske korporacije zlorabljajo na vsakodnevni ravni. Polega tega pa je Kimi še eden od tistih filmov, ki želijo jezditi na valovih t.i. novodobnega #MeToo feminizma, saj skuša tematizirati težaven položaj ženske, ki želi prijaviti zločin, vendar ji zaradi načetega duševnega zdravja nihče ne verjame, njen boj za pravico pa želi preprečiti kolesje partiarhalnega korporacijskega sistema. Večina tovrstnih filmov je osladno pokroviteljskih in za lase privlečenih in žal Kimi ne predstavlja nobene izjeme; četudi ima glavna junakinja, ki jo spodobno odigra Zoey Kravitz, vsaj na začetku nekaj zanimivih osebnostih lastnosti, se nekje na polovici nenadoma spremeni v skoraj akcijsko junakinjo, katere fobije postanejo neobstoječe in brez težav obračuna s svojimi nasprotniki, ki so znova klišejski beli kriminalci z ruskim naglasom. In ravno zaradi te preobremenjenosti s površinskimi feminističnimi podtoni ter v drugi polovici vse pogostejšega zateka k lenim klišejem Kimi daje vtis neiskrenosti in površinskosti. Pri vsem skupaj pa je najbolj žalostno to, da je Soderbergh tako talentiran in vsestranski filmski ustvarjalec, da se mu res ni treba podcenjevati z lovi na družbene trende, ki so čez lužo že zdavnaj postali modne muhe.

Družbeno marginalizirane skupine se navkljub čezlužniški progresivni drži le redko znajdejo na velikih platnih, ne da bi bile ob tem obravnavane z dobršno mero pomilovanja in melodramatičnosti. In vsaj na prvi pogled se zdi, da je tudi mladinska komična drama CODA takšne vrste film; glavna junakinja je Ruby Rossi, ki odrašča v gluhonemi družini, medtem ko sama težav s sluhom nima in s pomočjo znakovnega jezika pomaga očetu in starejšemu bratu pri opravljanju ribiškega posla. In že ko se zdi, da je Ruby svoje življenje po končani srednji šoli v celoti posvetila družini, učitelj petja prepozna njen talent in jo postavi pred težko preizkušnjo; bo po končani šoli nadaljevala izobraževanje na univerzi in sledila pevskim sanjam ali pa bo zapisala svojo zvestobo družini, ki močno potrebuje njeno pomoč? Kot že rečeno, ima film CODA ves “potencial”, da se pred očmi gledalca odvije kot solzava drama, vendar režiser in scenarist Sian Heder na srečo ne pristaja na takšne preproste rešitve. Namesto tega smo deležni ganljive, presenetljivo duhovite in očarljive zgodbe, ki z ravno pravšnjo mero sentimentalnosti in življenjskosti razgali težavno odraščanje dekleta, ki je razklano med brusenjem pevskega talenta in skrbjo za dobrobit družine. Kar pa je še posebej občudovanja vredno; Heder razbija stereotipe o gluhih osebah z vključitvjo sofisticiranega humorja, pohvalno pa je tudi to, da pomemben del zgodbe predstavlja tudi znakovni jezik gluhih, ki tokrat v filmu ni zgolj za okras, ampak kot vzdušno pripovedno sredstvo. Tako dober rezultat pa ne bi bil dosežen brez pomoči odlične igralske zasedbe (Emilia Jones s svojo prisrčno prezenco vsekakor spada med najbolj obetavne mlade igralske upe) in uravnoteženega merjenja zbadljive komedije in tople človeške drame. CODA tako preseže okvirje solzave drame o vsakdanjih težavah gluhih ljudi in gledalcu sporoča, da je treba človeku včasih prisluhniti s srcem, ne pa zgolj z ušesi.