Vid Šteh

Dovolj je le nekaj uvodnih minut filma Surge, da gledalcu postane jasno, v kakšen svet je ujet njegov glavni (anti)junak Joseph, ki izgleda, kot da bi ga potegnili iz zgodb, obarvanim z duhom pesimizma Franza Kafke; osamljen, zadržan, neroden in impulziven. Delo varnostnika na letališču ga z dneva v dan bolj utruja, sodelavci so do njega bodisi nesramni ali pa ga sploh ne opazijo, doma ga ob živce spravlja sosed, ki neprestano popravlja svoj motor, preživljanje večerov ob televizijskih večerjah in praznoglavih šovih pa ga ironično polnijo s še več eksistencialne praznine kot sicer. Zato ni presenetljivo, da mu nekega dne poči film in skozi serijo absurdnih situacij na plano spusti svojo dolgo časa potlačeno plat osebnosti, ki sprva nanj deluje da je deležen prepotrene osebne svobode, vendar se kmalu izkaže, da v njemu počivajo tudi agresija in sociopatske tendence. Surge režiserja in soscenarista Aneila Karie deluje kot še v množici filmov, ki prikazujejo psihIčni kolaps družbenega izobčenca, kar ni daleč od resnice; film je hektičen, nevrotičen in srhljivo realističen potret človeka, ki sprošča male epizode uličnega anarhizma, da bi s tem našel pot iz dolgočasnega in ubijajočega vsakdanjika, v katerega je ujet. Da je Josephov izlet v brezno norosti toliko bolj fascinanten, se je treba zahvaliti fenomenalni igri Bena Whishawa, ki postreže z eno od svojih fizično najzahtevnejših in hkrati najbolj prepričljiv predstav v karieri, k boljšemu vzdušju pa pripomore tudi nevrotična tresoča kamera, ki razbija mejo med fikcijo in resničnostjo ter na več mestih celo daje občutek, da smo priča gverilskemu dokumentarcu. Karie izvrstno prikaže norosti in negotovosti eksistence modernega človeka, ki je ujetnik želje po preživetju, vendar pa ob tem pozabi živeti. Če bi filmu lahko kaj očitali, je to, da glavnega junaka obravnava nekoliko površinsko in se nikoli docela ne spusti v razlaganje oz. namigovanje o tem, kaj ga je pripeljalo do te točke v življenju. Ravno zaradi tega gledalec ni dovolj močno vpet v zgodbo glavnega junaka, saj o njem ve zelo malo, zato mu na srečo ostane zgolj sledenje Whishawovi energični predstavi. Surge ni popoln film in je na trenutke nedorečen, vendar pa ostaja zvest brezkompromisno realističnemu portretu notranjega sveta psihotika.

Janez Lapajne je eden od slovenskih filmarjev, ki ne pozna besede poraz. Tudi ko se pred njim pojavijo navidez nepremostljive ovire, trmasto vztrajajo na svoji poti do cilja, katerega na srečo tudi dosežejo. Mojster filmske gverile je že z svojim celovečernim prvencem, romantično dramo Šelestenje, dokazal, da lahko z malo ali skoraj nič denarja naredi ogromno; majhna, a izredno kompetentna igralska zasedba, zanašanje na domiselno improvizacijo ter močan občutek za filmsko poetičnost so dovolj močni aduti, da je Lapajne ustvaril vsebinsko globok, toda hkrati izredno gledljiv film. V podobni maniri je nadaljeval tudi s svojim drugim celovečercem, mozaično dramo Kratki stiki, katere tkivo predstavlja trojna predstava Tjaše Železnik; najprej jo spoznamo kot mlado zdravnico, ki razvije prijateljski odnos s tetraplegikom, ker je prepričana, da je odgovorna za njegovo stanje, kasneje se nam predstavi kot prodajalka na bencinski črpalki, ki naveže stik z očetom, ki preboleva tragično smrt svojega sina, v zadnjem delu filma pa kot klošarka zapusti svojega dojenčka, ki pristane v oskrbi voznika mestnega avtobusa. Kratki stiki so odlična nadgradnja Šelestenj, ki pa se distancira od filmskega ekspresionizma oz. prepletanje narave in človekovih emocij ter krene v vode bolj moderne psihološke drame o prepletanju sprva navidez nerazdružljivih usod ljudi, ki se v normalnih okoliščinah najverjetneje ne bi srečali. Četudi se zgodbe na prvi pogled zdijo depresivne, pa jim Lapajne nakloni ogromno dozo pristnega humanizma ter celo optimizma, saj like in njihove usode naslika na trpko realističen način, ki najde ravnovesje med žalostjo in upanjem. Seveda uspeh filma ne bi bil tako izrazit brez odličnih igralskih predstav, še posebej Železnikove ter nekaterih že ponarodelih prizorov (npr. skoraj metafizični prizor prepira med očetom in sinom Borisom in Sebastianom Cavazzo), ob katerih bo gledalec vidno ganjen in impresioniran. Kratki stiki je film, ki presega vse možne okvirje in se lahko ob bok postavi mnogim evropskim filmskim produkcijam, hkrati pa dokaz, da je v Sloveniji sedma umetnost še kako živa.