Že od vznika klasike The Odd Couple, v kateri sta blestela Jack Lemmon in Walter Matthau, se je žanr komedije posluževal koncepta skupnih prigod osebnostno popolnoma nasprotne dueta posameznikov; običajno je eden bil resnoben, ciničen in zavrt, drugi pa bolj odštekan, nesanitaren in prostaški. Na prvi pogled se zdi, da se tudi nostalgična komedija Planes, Trains and Automobiles poslužuje omenjenega koncepta; Neal Page je cinični vodja oglaševanja, ki se za zahvalni dan vrača iz New Yorka k svoji družini v Chicago, na dolgi poti do cilja pa se mu pridružil dobrosrčen, vendar gobezdav in nadležen prodajalec Del Griffith. Dvojica krene na potovanje preko različnih prevoznih sredstev, hkrati pa se zapletata v številne zabavne in včasih tudi žalostne prigodbe, ob katerih se med njima iz začetnega nezaupanja in celo prezira rodi neobičajno prijateljstvo, ki med drugim temelji na tudi (naivnem) prepričanju o vsakdanji dobroti popolnega tujca. Da je Planes, Trains and Automobiles že ob izidu postala filmska klasika in hkrati eden najboljših filmov Johna Hughesa, ni presenetljivo, saj gre za film, napolnjen s prav posebnim šarmom, toplim in uglajenim humorjem ter predvsem izvrstno kemijo med komičnima legendama Stevom Martinom in žal že pokojnim Johnom Candyjem, ki v vlogi prodajalca Dela tokrat še posebej blesti, saj mu film ne dopušča zgolj stresanje šal, ampak tudi izkazovanje bolj dramatičnih trenutkov, ob katerih se nam osrednja lika še bolj približata. Hughes gledalca brez težav popelje na razburljivo in tudi čustveno potovanje po Ameriki, ki kakopak ni zgolj nepomemben izlet, ampak hkrati priložnost, da se neobičajna dvojica zazre vase in morebiti odkrije nekaj novega o sebi in svojem življenju. Barvite lokacije, menjavanje prevoznih sredstev in duh zgodbe, ki s seboj prinaša plemenito sporočilo ne samo zahvalnega dne, ampak vsakega praznika. Če kje obstaja film, ki se je že rodil kot klasika, je to ravno Hughesova oda letalom, vlakom, avtomobilom in predvsem človeški dobroti.