Vid Šteh

Don't look up, Leonardo DiCaprio, Chris Evans, Netflix, Jennifer Lawrence, Meryl Streep, Rob Morgan, Jonah Hill, Cate Blanchett, Tyler Perry

Ameriški komik in filmar Adam McKay se je s kritiško cenjenima filmoma The Big Short in Vice izkazal kot odličen satirik, ki zna s preciznostjo in subtilnostjo razgaliti stranpoti sodobne ameriške družbe in te preoblikovati v farse, ob katerih se gledalec enako močno nasmeji kot tudi zamisli. Njegov najnovejši celovečerec Don’t Look Up, bizarna mešanica politične satire iz ZF trilerja katastrofe, je nekoliko bolj visokopotezen in epski, saj se McKay tokrat ne odloči sesuti zgolj dekadentni svet finančnih in političnih elit, ampak kar cel svet, saj zaplet filma močno spominja na spektakle tipa Armageddon in Deep Impact; astronoma Randall Mindy in Kate Dibiasky po naključju v vesolju odkrijeta velikanski komet, ki naj bi v slabe pol leta zadel naš planet in ga popolnoma uničil. Astronoma sprva nihče ne verjame, še najmanj pa ošabna in oportunistična predsednica ZDA, ki jo bolj kot prihodnost planeta skrbijo lestvice priljubljenosti, vendar pa kmalu postane jasno, da je situacija resna in med čakanjem na rešitev ves svet pade v primež medijske norosti, trumpovskega političnega populizma ter blaznosti šarlatanov in teoretikov zarot. Don’t Look Up se v času koronakrize, ki je tlakovala pot globalne lunatičnosti, zdi več kot primeren film za ogled, saj McKay ustvari premeteno farso, ki smeši ameriški kičasti patriotizem, koncept alternativnih dejstev in lažnih novic ter masovne panike, ki jo povzroči nekontrolirani val dezinformacij. K dobremu rezultato pripomore tudi impresivna (četudi ponekod rahlo neizkoriščena) zvezdniška igralska zasedba, kjer dominirata predvsem odlična Leonardo DiCaprio in Jennifer Lawrence, medtem ko so Timothee Chalamet, Michael Chikilis in Ron Perlman v filmu zgolj za okras. Četudi je film povečini zelo smešen in humor tipično McKayjevski, se zna zgoditi, da bo marsikaterega gledalca režiserjev močan cinizen in ne ravno navdihujoč portret retardiranega in egoističnega človeštva pošteno ziritiral, toda ena od najbolj pomembnih nalog dobre filmske satire je ta, da občinstvu nastavi karseda realno ogledalo družbe in verjetno ne bi pretiravali, če rečemo, da se trenutno nahajamo v absurdni resničnosti, ki jo pričujoči film prikazuje. Četudi film ni povsem kos svojim ambicijam in je hkrati nekoliko predolg, je Don’t Look Up presenetljivo sveža, udarna in prikupno cinična satira, katere dandanes še kako potrebujemo.

Joaquin Phoenix deslumbra em C'mon C'mon | MHD

Po fenomenalno nastopu v psihološkem trilerju Joker se je oskarjevec Joaquin Phoenix za svoj naslednji projekt izbral film, ki ne bi mogel biti bolj očitno nasprotje omenjene uspešnice; C’mon C’mon je namreč umirjena, melanholična in z dobršno mero empatije dozirana drama, ob kateri se gledalcu zazdi, da se je svet za slabo uro in pol ustavil in mu pustil zadihati s polnimi pljuči. Zaplet filma je preprost; Phoenix igra Johnnyja, radijskega novinarja, ki preboleva smrt svoje matere, hkrati pa skuša obnoviti odtujen odnos s svojo sestro Viv in njenim energičnim 9 – letnim sinom Jessejem. Ko Viv za kratek čas odpotuje, da bi priskočila na pomoč svojemu prav tako odtujenemu možu, ki trpi za psihično boleznijo, se Johnny nehote znajde v vlogi začasnega skrbnika simpatičnega nečaka, kar sproži emocionalni tobogan, ob katerem se med sprva nezaupljivo dvojico splete pristno in ganljivo prijateljstvo. Težko je reči, da je okvirni zaplet pričujočega filma izviren in da se z njim ni moč srečati v vsaki televizijski melodrami, toda C’mon C’mon se dvigne krepko nad povprečje s svojo šarmantno mešanico trpke duhovitosti, minimalistične estetike v stilu zgodnejših filmov Jima Jarmuscha ter močne kemije med Phoenixom v svoji najbolj umirjeni in zadržani vlogi doslej ter mladim britanskim igralcem Woodyjem Normanom, ki kot simpatični Jesse nemudoma osvoji srca vsakega gledalca. Film režiserja in scenarista Mika Millsa gledalca polni tako z optimizmom kot blago otožnostjo in ga na nevsiljiv način pripravi do razmisleka o vprašanjih, ki jih Johnny v okviru svojega radijskega dela zastavlja mladim: Kako bi spremenil svet na bolje? Kdo ima bolj prav – otroci ali odrasli? Ali odrasli dovolj poslušajo otroke in obratno? Se ljudje sploh še znamo poslušati?Priznati je treba, da se v času naraščujočega cinizma, vse bolj zadržane empatije ter sovraštva splača pogledati tako umirjen in nekonflikten film, ki pa še vedno ostaja trdno zasidran pri tleh in se ne boji spregovoriti o težavnih dilemah kot so npr. splav, duševna bolezen in zakopanost v delo, s katero si posameznik skuša zadušiti občutek osamljenosti. C’mon C’mon je mala intimna mojstrovina, ob kateri se zna zgoditi, da boste zajokali ali vsaj koga stisnili k sebi in mu povedali, da ga imate radi.