Vnovični zagoni uveljavljenih filmskih franšiz so že dolgo časa zgolj lenobni in včasih že kar žaljivi načini, kako bi kreativno bankrotirani Hollywood iz denarnic občinstva iztisnil čim več denarja. Teh občutkov se nismo mogli znebiti tudi ob novici, da bomo priča četrtemu delu kultnega ZF akcijskega spektakla The Matrix, ki je svojo zgodbo o odrešeniku Neu (Keannu Reeves) in njegovem boju proti zlovešči matrici sicer zaključil pred skoraj 20. leti. Toda noben epilog ni tako močan, da bi kljuboval moči požrešnosti čezlužniške mašinerije, čeprav je filmu The Matrix Resurecctions morebiti šteti v prid to, da se ga je režiserka Lana Wachowski lotila predvsem zato, da bi lažje prebolela smrt svojih staršev. Film se odvija 60 let po koncu tretjega dela in predstavi novo matrico, v katero je ujet tudi Neo oz. Thomas Anderson, na tem mestu pa zgodba pridobi nekakšne meta-dimenzije, saj prejšnja poglavja v franšizi The Matrix obravnava kot trilogijo računalniških iger, ki jih je Neo ustvaril na podlagi sanj o izvorni matrici. Pa vendar se kmalu izkaže, da Neov navdih za matrico izhaja iz resnične grožnje, ki bi lahko predstavljala naslednjo prelomno točko v boju med človeštvom in stroji. Omenjeni meta-pristop filmu precej koristi, saj se s tem zgodba distancira od pretirane resnobnosti in pretencioznosti predhodnikov ter namesto tega poskrbi za močno dozo ironičnega humorja in avtorefleksivne duhovitosti, ob kateri tudi sama režiserka podvomi v upravičen obstoj lastnega filma. Žal pa se kmalu izkaže, da je ta meta-komentar v filmu prisoten zgolj v namene, da bi se režiserka zaščitila hrbet pred kritikami, da je film posnela zgolj zaradi želje po zaslužku; ko zgodba nekje na polovici izstopi iz meta-vesolja in skuša sama sebi dati neko emocionalno težo, hitro postane jasno, da The Matrix Resurrections ne ponudi ničesar, kar bi film dvignilo nad povprečje. Igralske predstave so sicer solidne (še posebej odlična je Jessica Henwick kot hekerka Bugs), tempo dovolj hiter in dogajanje kratkočasno do te mere, da dve uri in pol minita kot bi mignil, toda nobena prednost ni dovolj močna, da bi zakrila mnoge pomanjkljivosti izdelka. Glavna je predvsem ta, da se film po vzpodbudnem uvodu začne zatekati k monotonemu razlaganju vsebine, zaradi katere zgodba postaja vse manj zanimiva, še bolj pa preseneti spoznanje, da so akcijske sekvence dokaj neimpresivne in zgolj bleda senca tistega, kar smo videli v prejšnjih filmih, da o obupni zamenjavi Jonathana Groffa kot agenta Smitha ne izgubljamo besed. The Matrix Resurrections je kot celota povsem neškodljiv, mestoma duhovit in napet ZF vrtiljak z nekaterimi premetenimi pristopi, ki pa žal niso dovolj, da bi gledalec dobil tehten razlog za nadaljevanje franšize.