Pogosto žal podcenjeni igralec Tim Blake Nelson je najbolj poznan po svojih komičnih vlogah v filmih kot so O Brother, Where Art Thou in The Ballad of Buster Scruggs, zato ga je toliko bolj osvežujoče v bolj resnih vlogah. Med slednje spada tudi njegov nastop v najnovejšem elegičnem westernu Old Henry, kjer predstavi svojo različico morilca Williama Munnyja iz Eastwoodove klasike Unforgiven; naslovni junak je namreč vdovec, katerega utrujen obraz razkriva, da ima za seboj burno (in predvsem nasilno) preteklost, na stara leta pa živi z najstniškim sinom na kmetiji, kamor se nekega dne zateče ranjen moški z vrečo, polno denarja in na begu pred skupino bančnih roparjev. Zgodba se zdi preprosta, saj v resnici tudi je; Old Henry je staromodna kavbojka, ki se oklepa mnogih žanrskih arhetipov, zaznamovana pa je tudi z nepretenciozno oz. konvencionalno pripovedno nitjo in izrazito elegičnim tonom, kar film uvršča poleg omenjenega Eastwoodovega “zadnjega velikega westerna”; zgodba filma namreč na več mestih postreže z melanholičnim vpogledom v simbolično umiranje tradicije ameriškega zahoda in njegovih stereotipov, kjer kavboje zdeluje slabo fizično zdravje in travme iz nasilne preteklosti, kjer junake namesto ježe proti sončnemu zahodu čaka sprehod skozi blato in umazanijo in kjer so revolveraške ikone (ena od njih se namreč pojavi v končnem preobratu) razgaljene v vsej svoji eksistencialni bedi ter metaforični krvi, ki jo ne uspejo sprati s svojih rok. Film režiserja in scenarista Potsyja Poncirolija hkrati odlikujejo čudovita, na trenutke že kar poetična fotografija, umirjena glasba ter že omenjene igralske predstave, kjer poleg Nelsonovega fenomenalnega “oskarjevskega” nastopa prepriča tudi neprepoznavni Stephen Dorff kot osrednji zlikovec. Zgodba filma Old Henry resda ni povsem izvirna in težko bi rekli, da znotraj žanra westerna odkriva toplo vodo, še posebej, če jo primerjamo s klasiko Unforgiven, vendar pa ima vseeno dovolj adutov v rokavu, da bo film kot celota navdušil ljubitelje otožno razpoloženih kavbojk.
