Old Henry (2021)

Old Henry' Review: Tim Blake Nelson's Ultimate Noble-Hick Performance -  Variety

Rating: 7.5 out of 10.

Pogosto žal podcenjeni igralec Tim Blake Nelson je najbolj poznan po svojih komičnih vlogah v filmih kot so O Brother, Where Art Thou in The Ballad of Buster Scruggs, zato ga je toliko bolj osvežujoče v bolj resnih vlogah. Med slednje spada tudi njegov nastop v najnovejšem elegičnem westernu Old Henry, kjer predstavi svojo različico morilca Williama Munnyja iz Eastwoodove klasike Unforgiven; naslovni junak je namreč vdovec, katerega utrujen obraz razkriva, da ima za seboj burno (in predvsem nasilno) preteklost, na stara leta pa živi z najstniškim sinom na kmetiji, kamor se nekega dne zateče ranjen moški z vrečo, polno denarja in na begu pred skupino bančnih roparjev. Zgodba se zdi preprosta, saj v resnici tudi je; Old Henry je staromodna kavbojka, ki se oklepa mnogih žanrskih arhetipov, zaznamovana pa je tudi z nepretenciozno oz. konvencionalno pripovedno nitjo in izrazito elegičnim tonom, kar film uvršča poleg omenjenega Eastwoodovega “zadnjega velikega westerna”; zgodba filma namreč na več mestih postreže z melanholičnim vpogledom v simbolično umiranje tradicije ameriškega zahoda in njegovih stereotipov, kjer kavboje zdeluje slabo fizično zdravje in travme iz nasilne preteklosti, kjer junake namesto ježe proti sončnemu zahodu čaka sprehod skozi blato in umazanijo in kjer so revolveraške ikone (ena od njih se namreč pojavi v končnem preobratu) razgaljene v vsej svoji eksistencialni bedi ter metaforični krvi, ki jo ne uspejo sprati s svojih rok. Film režiserja in scenarista Potsyja Poncirolija hkrati odlikujejo čudovita, na trenutke že kar poetična fotografija, umirjena glasba ter že omenjene igralske predstave, kjer poleg Nelsonovega fenomenalnega “oskarjevskega” nastopa prepriča tudi neprepoznavni Stephen Dorff kot osrednji zlikovec. Zgodba filma Old Henry resda ni povsem izvirna in težko bi rekli, da znotraj žanra westerna odkriva toplo vodo, še posebej, če jo primerjamo s klasiko Unforgiven, vendar pa ima vseeno dovolj adutov v rokavu, da bo film kot celota navdušil ljubitelje otožno razpoloženih kavbojk.

COVID-19 – Zgodbe prebolevnikov (2021)

Rating: 5 out of 10.

Najuspešnejši slovenski filmski režiser Mitja Okorn je v zadnjih mesecih znova močno dejaven na domačih tleh, še posebej v sodelovanju z vlado RS, ki mu je med drugim zaupala nastanek kratkega filma o 30 – letni zgodovini samostojne Slovenije in pred kratkim še mini dokumentarca na temo virusa covid-19 in pereče problematike cepljenja, ki je močno razdelila slovensko javnost. Covid-19 – Zgodbe prebolevnikov je slabih 20 minut dolg film, ki se sicer označuje dokumentarec, vendar pa deluje bolj kot krajši pogovorni video, saj je vsebina povečini sestavljena iz kratkih pogovorov z ljudmi, ki so preboleli težjo obliko bolezni, zadnjih nekaj minut pa je namenjenih promociji cepljenja oz. podajanju argumentov, zakaj bi se ljudje morali cepiti. Glede na to, da se je Okorna ob prvem sodelovanju s slovensko vlado oprijel vzdevek “režiserja skrajne desnice” in da je tudi ta film financirala vlada RS (po nekaterih govoricah naj bi bil proračun okoli pol milijona evrov, kar je glede na končni minimalistični produkt precej visoka številka), so se pred ogledom znova pojavili dvomi, da bo Okorn po navodilih vlade ustvaril nekakšno propagadno agitko, ki bo poveličevala dosežke oblasti in demonizirala tiste, ki ji nasprotujejo. In četudi lahko filmu očitamo marsikaj, mu nikakor ne moremo tega, da je propaganda; Okorn brez vsiljevanja in nepotrebnih monologov prepusti gostom, da povejo svoje izkušnje ob soočanju z boleznijo, zgodbe so povedane brez politiziranja, podpihovanja nestrpnosti in vsiljene sentimentalnosti. Se pa pomanjkljivosti filma pokažejo, ko ta preide na področje debat o argumentih za in proti cepljenju; vsi sodelujoči pred kamero namreč povejo zgolj to, da so se cepili, ker zaupajo znanosti in ker je tako prav… in to je vse. Glede na to, da je cepljenje izredno vroča polemika v slovenski družbi in se okoli nje širi cela gora dezinformacij, bi od filma pričakovali, da bo pri podajanju argumentov za cepljenje nekoliko bolj poglobljen in trdno argumentiran. Žal do tega nikoli ne pride in film ob koncu zastavi precej površinsko stališče, da je cepljenje kot neke vrste državljanska dolžnost, kar je izredno šibak argument za tiste, ki dvomijo v uspešnost cepiv in bi se o tej problematiki radi podrobneje informirali. Ravno zato je pričujoči film težko označiti za dokumentarec, saj z vidika informiranosti ne pove ničesar novega in zavzema dokaj površinska stališča, pa tudi s tehnične plati je precej bled in neizstopajoč.