Anne at 13.000 ft (2019)

Anne at 13,000 ft' Review: Gripping Portrait of a Woman in Freefall -  Variety

Rating: 7.5 out of 10.

Anne at 13.000 Ft. je majhna kanadska psihološka drama o naslovni junakinji, mladi vzgojiteljici v vrtcu, ki očitno noče odrasti. Do svojih kolegic v službi je pogosto otročje napadalna, med delom se večkrat zaloti pri sanjarjenju, vsakodnevne obveznosti pa dojema kot nepotrebna bremena, zaradi katerih se ji tudi poveča občutek družbene tesnobe in nevrotičnosti. Film režiserja in scenarista Kazika Radwanskega (pri pisanju scenarija mu je pomagala tudi glavna igralka Deragh Campbell) nima jasnega začetka ali konca, temveč se osredotoča na en dogodek v Anninem življenju, ki ima nanjo močan vpliv; skok s padalom, ob katerem (najverjetneje) občuti svobodo, po katerih potihem hrepeni. Svobodo, osvobojeno spon družbenih pravil, delovne rutine in vseh ostalih pasti, ki jih prinaša življenje odraslih. Več kot očitno je, da je osrednji motiv filma strah pred odraslostjo in kakšne posledice lahko ta pusti na posamezniku, v tem primeru naslovni junakinji, ki jo naturalistično, čustveno in grobo realistično odigra Campbellova v eni svojih življenjskih vlog. Ker gre za karakterno dramo, je pogosto tresoča in nefokusirana kamera vedno usmerjena proti glavni junakinji in njenem obrazu, ki pove mnogo več kot kakršnakoli beseda. Ravno zaradi tega strogo realističnega pristopa, ki se odreka kakršnemukoli komentarju, gledalec dobi občutek, da ne gleda zgolj filma, ampak resničnost. Neflitrirano, necenzurirano, surovo in mestoma poetično. In četudi film več kot uspe očarati s svojim močno realističnim pristopom, bo zaradi istega razloga kakšnega gledalca tudi odvrnil. Anne at 13.000 Ft. je namreč film, ki ne ponuja nobenih odgovorov in svojo zgodbo zaključi enako naključno kot jo tudi začne; gledalec ob koncu ugotovi zgolj to, da je Anne več kot očitno žrtev neke tesnobe in čustvene nezrelosti, kar pa je jasno že v prvi polovici filma, zato se zna zgoditi, da bo marsikateri gledalec ob koncu čutil prikrajšanost oz. nezadovoljstvo nad pomanjkanjem odgovorov. Z izjemo te napake – ki morebiti celo ni – je Anne at 13.000 suveren in čustven prikaz posameznikova razkolga med sanjavostjo in grobo resničnostjo.

Midnight Mass (2021)

Midnight Mass' Trailer: Mike Flanagan's Series Premieres September 24 |  IndieWire

Rating: 7.5 out of 10.

Mike Flenegan je poleg Jordana Peela, Roberta Eggersa in Ari Asterja eden od najbolj unikatnih, drznih in provokativnih ustvarjalcev grozljivk ta hip, ki oboževalce žanra ne želi zgolj dobro prestrašiti, ampak jih tudi nagovoriti s perečimi in občutljivimi problematikami ter vzpodbuditi k intenzivnemu razmišljanju. Flanegan je zadnja leta sicer bolj dejaven znotraj televizijske medija, saj je za ponudnika pretočnih vsebin Netflix posnel že dve odlični, kompleksni in ambiciozni nadnaravni miniseriji The Haunting of Hill House in The Haunting of Bly Manor, tema pa se je letos pridružila še tretja; Midnight Mass bi lahko površno označili za simbiozo folk grozljivke, okultnega trilerja in družinske drame, vendar je to zgolj delček vsega, kar sedemdelna miniserija dejansko ponuja. Dogajanje je umeščeno na odmaknjeni otok, kamor nekega dne prispe mlad karizmatični duhovnik Paul Hill z nepojasnjenimi zdravilnimi močmi, zaradi katerih začne otoška skupnost doživljati serijo nenavadnih čudežev ter zloveščih preroških znamenj, kmalu pa postane jasno, da se za vsemi dogodki skriva nekaj grozljivega. Z gotovostjo lahko trdimo, da je Midnight Mass Flaneganov daleč najbolj osebni in ambiciozen projekt doslej, zaradi česar pa zna miniserija pri nekaterih gledalcih zbujati mešane občutke. Flanegan se v svojem značilnem slogu počasnega tempa, obilice dialogov z izrazito filozofsko in teološko obarvano vsebino ter subtilnih načinov strašenja tokrat loteva problematike verskega fanatizma, posledic vojne proti terorizmu ter razkritja tanke meje med verovanjem in nasilno okultnostjo, hkrati pa se dotakne tudi bolj osebnih oz. intimnih tem kot so vloga vere v človekovem življenju, odpuščanje in prebolevanje. Miniserija se izkaže z majhno, vendar zanimivo galerijo všečnih likov (še posebej izstopata Hamish Linklater kot duhovnik Paul ter Samantha Sloyan kot njegova pasivno agresivna desna roka), nevsiljivega pristopa do obravnave omenjenih problematik, čudovito vizualno podobo ter sicer redkih, vendar toliko bolj zastrašujočih prizorov, s katerimi Flanegan znova dokaže, da zna gledalca še vedno pošteno stresti do kosti. A kot je bilo že omenjeno; Midnight Mass je miniserija, ki od gledalca zahteva ogromno pozornosti in predvsem potrpežljivosti, kar je vedno tvegan podvig in s tega vidika izdelek ne bo vsakomur zlezel pod kožo. Flanegan namreč ogromno časa nameni več minut trajajočim dialogom in globokim razpravam, ki presežejo naravo vsakdanjih pogovorov, zaradi česar se bo marsikateri gledalec začel dolgočasiti ali pa bo nekje na polovici nad miniserijo celo obupal. A tisto, kar je najbolj pomembno, je to, da Midnight Mass bogato nagradi gledalčevo potrpljenje in ga sčasoma pripelje do enega najbolj tragičnih, ganljivih in poetičnih epilogov v zgodovini televizije. In poplačan trud je še vedno znak kvalitetnega umetniškega dela.