Vid Šteh

The Card Counter' is a disturbingly timely rumination on America's war on terror

Legendarni filmski scenarist in režiser Paul Schrader nas je nazadnje šokiral z mojstrovino First Reformed, ki se je dotikala posameznikovega notranjega konflikta z izgubo vere in splošnega smisla življenja in na podobno temačen in brezkompromisno oster način se loteva zgodbe najnovejšega filma, hipnotične noir kriminalke The Card Counter. Tokrat imamo znova opravka z molčečim in introvertiranim protagonistom Williamom Tellom (Oscar Isaac); ta je bil nekoč vojaški zasliševalec, ki je aktivno sodeloval pri mučenju in poniževanju terorizma osumljenih posameznikov v zloglasnem iraškem zaporu Abu Ghraibu, nakar je bil skupaj s svojimi sodelavci obsojen na osem let zaporne kazni. V tem času William nasilje zamenja za strast do kvartopirstva in ob prihodu na prostost potuje od ene igralnice do drugega ter skuša z igranjem za nizke zneske ohraniti svojo anonimnost. Med enim od svojih potovanj naleti na impulznega mladeniča Cirka (Tye Sheridan), ki ga sprva želi najeti za umor Williamovega nekdanjega vojaškega mentorja, vendar se Willam odloči, da bo poskrbel za Cirka in ga speljal na pravo pot v življenju. Schraderjev novi film je znova napolnjen z vsebinskimi in stilskimi elementi, značilnimi za omenjenega filmarja; The Card Counter se lahko pohvali z izpiljeno vizualno podobo, ki posvoji estetiko neo-noir kriminalk, odličnim izborom glasbe (od hrupnega hard core / metala do dreampopa, izvirne skladbe pa je skomponiral Robert Levon Been, član in soustanovitelj kultne rock zasebe Black Rebel Motorcycle Club), prepričljivim temačnim vzdušjem, počasnim tempom, ki od gledalca zahteva nekoliko več zbranosti ter skromnim, vendar fenomenalnim igralskim ansamblom, kjer kakopak najbolj zasije Isaac v eni od svojih najbolj zadržanih vlog doslej in močno spominja na umirjeno različico insomničnega taksista Travisa Bickla iz klasike Taxi Driver, za katero je Schrader spisal scenarij. In četudi se zdi, da filmi o kvartopirstvu za mnoge gledalce niso pretirano zanimivi, velja opozoriti, da je The Card Counter film, kjer je hazarderstvo zgolj motiv za subtilno in politično nekorekteno analizo problematike o grozljivem ozadju famozne vojne proti terorju in kako je ta zahodno družbo še bolj osamila in predozirala z občutki paranoje in strahu pred prihodom jutrišnjega dne. In tudi ko se pojavi priložnost za odrešitev, bo posameznik našel način, da tudi to zapravi. Schrader pri svojih 75. letih očitno še ni izgubil kreativnosti in drznosti in The Card Counter, ki ga brez uvrščam med filmske vrhunce letošnjega leta.

The Alpines je tiste vrste film, ki se rad pretvarja, da je nekaj popolnoma drugega kot v resnici; sprva se odvija kot drama o ponovnem snidenju nekdanjih srednješolskih prijateljev, ki pa se kmalu spremeni v skrivnostni psihološki triler, proti koncu pa že v melodramatično krvavo grozljivko. Glavni junaki namreč tekom druženja ugotovijo, da se niso zbrali zaradi nostalgičnega obujanja spominov, ampak ker nekdo od njih zahteva, da razkrijejo svoje najbolje temačne in zamolčane skrivnosti. Kar sledi, je predvidljivo nizanje čustvenih izbruhov, zapletenih odnosov, prevar in drugih zahrbtnih nečednosti, zaradi katerih se nekdaj trdne tovariške vezi med glavnimi junaki nenadoma pretrgajo. Težko je reči, da The Alpines odkriva toplo vodo, ker jo res ne; gre še za enega od filmov, kjer se sprva neobremenjeno druženje med prijatelji spremeni v kolektivni neprijetni emocionalni zlom, ki je nujen, da bi se glavni junaki osvobodili lastne preteklosti in s tem našli pot v boljšo prihodnosti in se s svojih preteklih napak nekaj naučili. Takšna smer bi za pričujoči film resda bila sila predvidljiva, toda rezultat bi bil neprimerno boljši od tega, česar smo gledalci na koncu deležni; The Alpines je namreč film, ki se nikoli ne more docela odločiti, kaj bi rad bil, zato skuša zmetati elemente vsega na kup v upanju, da se bodo ti sami od sebe zlepili v smiselno celoto. Žal do tega nikoli ne pride; film režiserja Danteja Aubaina sicer ni slab, saj s seboj prinaša solidno igralsko zasedbo in dobronamerno končno sporočilo, vendar pa se mora gledalec na poti do tja prebiti skozi celo morje nelogičnosti (npr. ko glavni junaki odkrijejo, da jim nekdo za seboj pušča s krvjo napisana sporočila, se namesto bega odločijo za sproščen spanec, prav tako pa je namignjeno, da se liki ne morejo vrniti domov, ker so vse ceste poplavljene, četudi jih film večkrat pokaže popolnoma urejene in prevozne), vse bolj nadležnih likov, za katere ni povsem jasno, zakaj se sploh družijo in absurdno krvavega epiloga, ki se dotakne sicer občutljive družbene problematike, toda tik ob koncu se Aubdain odloči za še preobrat, ki samo potrdi, kar bo gledalcu že dosti prej jasno. To, da je The Alpines film, ki skuša biti veliko, vendar na koncu od njega ne ostane veliko.