Pig (2021)

Pig' Review – The Hollywood Reporter

Rating: 8 out of 10.

Četudi se ga drži sloves igralca, ki pogosto postreže s teatralnimi in absurdnimi nastopi pred kamero, je pohvalno, da se še najde kdo, ki prepozna talent Nicolasa Cagea in tega izkoristi za nekaj, kar je vredno njegovega truda. Dramski triler Pig je takšne vrste film; Cage v njem odigra vlogo Roba, samotarskega in introvertiranega lovca na tartufe, ki živi v stari kolibi sredi gozda, njegova edina družba pa je simpatična pujska, katero neke noči ukradejo, zato Rob skupaj s poslovnim partnerjem Amirjem odpotuje v Portland, da bi izsledil tiste, ki so odgovorni za krajo pujske. Četudi se film ponaša z nekoliko banalno zgodbo, se je scenarist in režiser Michael Sornoski (to je tudi njegov celovečerni prvenec) loti s presenetljivo resnostjo ter drznim eksperimentom prepletanja navidez nerazdružljivih žanrov; kar se začne kot western z estetiko južnjaške gotike, se kmalu spremeni v urbano noir kriminalko, kjer protagonist preko lova na tatove njegove pujske nehote krene na pot samoodkrivanja oz. soočanja z lastno identiteto ter skrivnostno preteklostjo, ki je ni nikoli zmožen v celoti pustiti za seboj. Pa vendar Pig ni ne western, ne kriminalka, ampak v prvi vrsti karakterna študija, ki postreže z mnogimi presenetljivo emocionalnimi in celo humornimi trenutki, četudi počasen tempo ter zanašanje na nekonvencionalne pripovedne tehnike od gledalca zahtevata nekoliko več potrpežljivosti in zbranosti. Sornoski se bolj kot na dialoge zanaša na naravni ekspresionizem, obrazno mimiko ter subtilno trosenje drobtinic, ki postopoma razgalijo ozadje sprva preproste zgodbe o samotarju, ki si preprosto želi nazaj svojo ljubljeno žival. Tisto, kar pa ves film poganja, pa je kakopak Cage z verjetno eno najboljših igralskih predstav v svoji karieri, saj je ta povsem drugačna od tistih, ki smo jih od dotičnega igralca vajeni; Cage je tokrat zadržan, z redkimi ekspresivnimi momenti (kar sovpada z vzdušjem zgodbe) in s svojo naturalistično prezenco tako prepričljiv, da gledalec nemudoma vzljubi glavnega junaka in njegovo pot do odrešitve. Pig je nepredvidljiv, očarljivo čudaški in ganljiv portret človeka, ki je morebiti izgubil vse, vendar se je kljub temu pripravljen boriti za tisti majhen drobec upanja, ki mu je ostal.

Space Jam: A New Legacy (2021)

LeBron James sodeluje z naslovom Warner Bros. IP v napovedniku "Space Jam: New  Legacy" | BitcoinEthereumNews.com

Rating: 1 out of 10.

Športna komedija Space Jam, mešanica igranega in animiranega filma, kjer so moči združili tedanji košarkaški zvezdnik Michael Jordan in priljubljeni liki iz kultne risanke The Looney Tunes, je leta 1996 predstavljala “vrhunec” hollywoodske obsesije z idejo, da je treba vse priljubljene košarkarje iz NBA lige spraviti v filme in se s tem dokopati do hitrega zaslužka. V primeru filma Space Jam je bil ta poskus vsaj komercialno uspešen (film je zaslužil okoli 250 milijonov dolarjev), zato se zdi bizarno, da smo na njegovo nadaljevanje čakali kar četrt stoletja. Zakaj je film Space Jam: A New Legacy šele sedaj ugledal luč sveta, lahko samo ugibamo, vendar pa gre očitno za še enega od obupanih poskusov Hollywooda, da bi obudil duh že skoraj pozabljenih filmskih uspešnic in z njimi (spet) na hitro zaslužil. In da je pričujoči film osredotočen zgolj na zaslužek, ne bi moglo biti bolj očitno. Pravzaprav je tako očitno, da je že skoraj žaljivo do gledalca. Space Jam: A New Legacy namreč ni film v tradicionalnem pomenu besede, ampak dve uri (pre)dolga reklama za priljubljenega košarkaša LeBrona Jamesa in predvsem za studio Warner Bros., ki je tokrat v nesubtilnem prodajanju svojih blagovnih znamk resnično presegel samega sebe. Film sicer ubere podobno zgodbo kot prvi del (LeBron James mora združiti moči z risanimi junaki iz The Looney Tunes in odigrati košarkaško tekmo z generičnim zlikovcem v podobi patetičnega Dona Cheadla), ampak če se je Jordanov izlet na animirano košarkaško igrišče vsaj trudil delovati koherentno, je Space Jam: A New Legacy popolna vsebinska zmeda. Je dvajset filmov, zbasanih v en film. Je film, za katerega ni povsem jasno, komu je namenjen; otroci se bodo zaradi preobilice popkulturnih referenc iz filmov kot so Mad Max: Fury Road in The Matrix zgolj zmedeno praskali po glavi, odrasli pa bodo zehali od dolgčasa zaradi nezanimive okvirne zgodbe o odtujenem odnosu med očetom Jamesom in njegovim sinom, neprepričljivih igralskih predstav in resnično lenih šal. Najbolj žalostno pa je gledati legendarne risane junake naše in vaše mladosti, ki so se prisiljeni smešiti v takšnem zmedenem, žaljivem in dolgočasnem skropucalu. Nedvomno na samem vrhu najslabših filmov letošnejga leta.