Vid Šteh

Kaj bi storili, če vas nekega večera obiščeta dva plačana huligana, razdejata vaše stanovanje in v “zahvalo” urinirata na vašo preprogo? Točno to se zgodi glavnemu junaku kriminalne komedije The Big Lebowski; The Dude je ostareli hipi in brezposelni postopač, ki večino dneva preživi doma ali pa na kegljišču s svojima dobrima prijateljema, impulzivnim in neuravnovešenim Walterjem ter hipohonderskim Donniejem. Ker si deli priimek z vplivnim bogatašem Lebowski, zaradi katerega je tudi deležen neprijetnega obiska huliganov, zahteva povračilo stroškov za z urinom umazano preprogo, pri tem pa se zaplete v navidez preprosto predajo odkupnine za bogataševo ugrabljeno mlado ženo. Film, ki sta ga spisala in režirala brata Joel in Ethan Coen je predstavljal že njun drugi zaporedni zadetek v polno; po uspehu groteskne klasike Fargo sta se brata Coen s svojim naslednjim projektom lotila eksperimentiranja z žanrom noir kriminalk v stilu pulp romanov Raymonda Chandlerja in Jamesa M. Caina, temu pa sta dodala še zanju značilno dozo črnega humorja, ekscentričnih likov in pogosto absurdnih zapletov. The Big Lebowski za razliko od mojstrovine Fargo ne črpa humorja iz tega, da pogosto teatralne zaplete prikaže na smrtno resen način, ampak se film preprosto nikoli ne jemlje preveč resno, kar s seboj prinaša bolj lahkoten ton. To pa ne pomeni, da sta se brata Coen pomehkužila, saj so glavna odlika filma predvsem fenomenalne igralske predstave (velja izpostaviti nepozabna Jeffa Bridgesa in Johna Goodmana ki sta kot The Dude in Walter eden najbolj posrečenih tragikomičnih duetov), močan scenarij in predvsem za počit smešni dialogi, ki gledalca spravijo v huronski smeh brez zatekanja k straniščnim šalam, vulgarnostim ali pa nizanjem nadležnih popkulturnih referenc. The Big Lebowski je čudovita zmešnjava, napolnjena z ikoničnimi prizori (metanje svizca v kad, Walterjevo fantaziranje o svetu bolečine in spominih na vietnamsko vojno), široko galerijo odštekanih likov in nasploh pristnim surrealnim vzdušjem, ki nam ponuja vpogled v svet, kjer je prav vse mogoče. Klasika brez primere.

Zgolj hiter pregled skozi najbolj priljubljene TV kriminalke zadnjih let daje vedeti, da gledalec vse bolj kot klasični lov na morilca / zločinca zanima predvsem to, kako zavožen, izgubljen, impulziven in eksistencialno porušen je tisti, za katerega v tem žanru navijamo. Ni naključje, da imamo gledalci po vsem svetu radi npr. Nesbojevega policijskega inšpektorja Harryja Hola, ki ima bolj razmetano in obremenjeno glavo kot tisti, katere skuša spraviti za zapahe. Takšen model detektivov je v krimičih dandanes prisoten vsepovsod in na prvi pogled se zdi, da se Mare of Easttown oklepa ravno tega žanrskega “klišeja”, saj je naslovna junakinja detektivka z vse prej kot urejeno zasebnostjo; preboleva samomor sina odvisnika, živi z nergavo in ekscentrično mamo, njen bivši mož se namerava znova poročiti, bori se za skrbništvo nad vnukom, ki ga želi vzeti nazaj njegova biološka mati, sicer punca umrlega sina, povrhu tega pa mora še prenašati pubertetniške izpade njene sicer inteligentne hčerke, ki se zaplete v težavno lezbično razmerje med dvema vrstnicama. Ko mesto Easttown pretrese odkritje trupla najstnice, ki je umrla nasilne smrti, Mare prevzame primer in kmalu ugotovi dvoje; da je njena smrt tesno povezana s skrivnostnim izginotjem najstnice leto dni prej in da navidez dolgočasno mestece v sebi čuva mnoge neprijetne skrivnosti, neposredno povezane tudi z Mare in njeno družino. Za 7 – delno miniserijo Mare of Easttown se zdi, da ima (pre)visoke ambicije, saj prepleta elemente temačnega kriminalnega trilerja z družinsko dramo in celo črno komedijo, njeno bistvo pa predstavlja psihološki portret glavne junakinje, katero odlično upodobi Kate Winslet, ki znova dokaže, da je ena najboljših igralk ta hip tako na malih kot velikih ekranih. Njen lik Mare je kompleksen, vendar neverjetno življenjski, saj tega pestijo težave, s katerimi se lahko identificira marsikateri gledalec. Nič slabša ni preostala igralska zasedba, ki zahvaljujoč močnemu scenariju in duhovitim dialogom, pomaga ustvariti realističen svet, kjer ni prostora za melodramo in sentimentalnost. Mare of Easttown se sicer poslužuje že videnega koncepta “malega mesta z velikimi skrivnostmi”, kar pa sploh ni moteče, saj miniserija v 7 delih uspe ves čas obdržati gledalčevo pozornost, ga stiskati v močni napetosti ter hkrati tudi zabavati. Zgodba se razvija z ravno pravšnjim tempom, da serija ni nikoli preveč razvlečena ali prehitro končana, številni nepričakovani preobrati pa delujejo bolj ali manj prepričljivo in gledalca vzpodbudijo, da se z lahkoto prebijajo skozi posamezne epizode. Mare of Easttown morebiti ni najbolj izvirna miniserija, vendar pa že znanim konfliktom vlije toliko energije in globine, da se ji je preprosto nemogoče upreti.