The Killing of Two Lovers (2021)

The Killing of Two Lovers - Virginia Film Festival

Rating: 7.5 out of 10.

Sodeč po prvih kadrih filma The Killing of Two Lovers se zdi, kot da gledalci vstopamo v svet še enega temačnega kriminalnega trilerja; vidno razburjeni David s pištolo v roki stoji v spalnici svoje žene Nikki in njenega ljubimca, pripravljen, da obema pošlje krogli v glavo, vendar si v zadnjem trenutku premisli in zbeži domov. Šele na tej točki pa se film režiserja in scenarista Roberta Machoiana začne premikati tja, kamor je v resnici namenjen; k bolečem prikazu pretežno verbalnega spopada med možem in ženo, ki se odločita za nekaj časa živeti ločeno, hkrati pa skrbeti za svoje štiri otroke ter najti kompromis za njune zakonske težave. Kadar so v filmske zgodbe o ločitvah vpletenih otroci, se te ponavadi osredotočajo nanje, tako da gledalci spremljamo situacijo iz perspektive otrok, toda The Killing of Two Lovers se fokusira predvsem na očeta Davida in njegova prizadevanja, da bi obdržal skupaj tako družino kot tudi zakon, četudi ne prvo ne drugo nima začrtane jasne prihodnosti. Da nastala situacija ne ponuja enostavnih odgovorov, se zaveda tudi sam film, ki venomer ostaja zasidran v trpki realnosti, tako gledalca kot glavnega junaka pa namerno pušča v negotovosti, saj se s tem prvi lažje čustveno vpletejo v zgodbo drugega. Da Davidov boj s samim seboj, ženo in svetom, ki mu ne ponuja odgovorov, izpade tako pristno in nepokroviteljsko poskrbijo tudi odlične igralske predstave ter uspešno izogibanje hollywoodski sentimentalnosti in poenostavljenemu razumevanju občutljive problematike. Filmu se sicer pozna majhen proračun in z njim povezane nerodnosti, ki pa so bolj stvar posameznikovega okusa, nasprotno pa filmu na ravni vsebine ni moč kaj veliko očitati; nekatere bi znal zmotiti prenagel epilog in premalo raziskan osrendji konflikt med glavnima junakoma, toda nobena napaka v filmu ni tako usodna, da bi tega odvrgla v morje povprečnosti. The Killing of Two Lovers je suveren, iskren in čustven prikaz čustvenega vrtinca, ki ga prinaša nedokončana ločitev; film tako prikaže, da je obtičati v razmerju z nejasno prihodnostjo bistveno težje kot razmerje končati. To pa še kako drži.

The Woman in the Window (2021)

The Woman in the Window' Is the Next Twisty Page-Turner to Get the  Big-Screen Treatment - Concrete Playground | Concrete Playground Brisbane

Rating: 4.5 out of 10.

Psihološki triler The Woman in the Window bi moral luč sveta ugledati že leta 2019, vendar so negativni odziv testnega občinstva, vnovična montiranja ter pandemija koronavirusa povzročili, da je film doživel svojo premiero šele letos na Netflixu. Ta podatek bi lahko služil kot opozorilo, da se film režiserja Joeja Wrighta navkljub zvezdniški zasedbi (Amy Adams, Anthony Mackie, Gary Oldman, Jennifer Jason Leigh, Julianne Moore) očitno ne more pohvaliti s kvalitetno vsebino. Že sam okvirni zaplet ne bi mogel biti bolj očitna kopija Hitchcockove klasike Rear Window; Anna je otroška psihologinja, ki zaradi agorafobije (strah pred odprtimi prostori) večino dneva preždi za stenami svojega stanovanje na Manhattanu. Ko se spozna z novimi sosedi in ugotovi, da je mož nasilnež, žena in sin pa žrtev njegovega pogosto agresivnega obnašanja, se Anna čuti dolžno, da ju zaščiti, situacija pa postane še bolj zapletena, ko je Anna priča ženinemu umoru, zaradi njenega nestabilnega psihičnega stanja pa ji nihče ne verjame, zato se odloči raziskati ozadje zločina na lastno pest. Kot je že bilo omenjeno, se film v prvi polovici odvija v stilu Hitchockovih klasik suspenza in navkljub neizvirnosti uspe pritegniti gledalca, še posebej po zaslugi znova odlične Adamsove, ki se v vlogah žensk z osebnostimi motnjami in tragično preteklostjo očitno zelo dobro znajde in tudi tokrat dokaže, da lahko s svojo igro reši še tako predvidljiv in nenavdihnjen material. A glavne težave filma se pojavi v drugi polovici, ko zgodba nenadoma postane prenasičena z nelogičnimi oz. slabo pojasnjenimi zasuki in vodi v popolno zmešnjavo; gledalci smo priča stranskim zgodbam, ki pridejo od nikoder in tudi vodijo nikamor, igranje – z izjemo Adamsove – postaja vse slabše (še posebej zanič je Oldman, ki ne bi mogel delovati bolj nezainteresirano), okvirna zgodba pa se tako močno trudi šokirati, da ob tem izgubi še tisti majhni meri suspenza in smisla, ki ga film za silo ohrani v prvi polovici. Nasploh se zdi, da bi The Woman in the Window bolje deloval kot miniserija, saj bi s tem lahko bolje razvila vse elemente zgodbe in tudi dala likom več prezence ter globine. Adamsova sicer znova dokaže, da je sposobna držati pokonči še tako povprečen film, žal pa tokrat to očitno ni bilo dovolj, da bi film označili s kakšno drugo besedo kot razočaranje.