Vid Šteh

Clemency,' 'One Child Nation' Lead Sundance 2019 Awards - Variety

Clemency vsaj na prvi pogled deluje kot še eden v vrsti zaporniških filmov, ki ponujajo natančen vpogled v življenja tistih, kateri so zaradi takšnih ali drugačnih razlogov obsojeni na vsakdan za rešetkami. Toda pričujoči film režiserke Chinonye Chukwu je nekoliko drugačen; še vedno se osredotoča na življenje v zaporu, toda tega prikaže skozi oči njegove upravnice Bernardine, ki mora pred očmi javnosti venomer ohranjati profesionalnost in hladnokrvnost, vendar pa jo delo iz dneva v dan vse bolj utruja. Ne samo, da vse težje prenaša mučne usmrtitve zapornikov, ampak tudi svoj težave prinaša domov v vse bolj problematičen zakon s potrpežljivim možem ali pa raje krene v bližnji bar in utopi nezadovoljstvo v alkoholu. Dodatni pritisk pa ji predstavlja tudi zapornik Anthony Woods, ki zaradi umora čaka na izvršitev sodne kazni, pa četudi sam pravi, da je nedolžen, njegov primer pa zbudi veliko zanimanje javnosti. Glavnina filma se vrti okoli odnosa med Bernardine in Woodsom, ki se sicer le redko srečata, zato pa toliko bolj oba preživljata eksistencialno krizo, seveda vsak na svoj način, kar posledično ustvari zrcalno podobo zapornika in rablja, ki se v osnovi spopada s podobnimi življenjskimi dilemami. Škoda le, da film te zanimive ideje ne zapakira v nekaj bolj zanimivega in dorečenega, saj se zdi, da se Clemency ne uspe čustveno dotakniti gledalca tako kot bi pričakovali. Ni težava v tem, da je svet filma hladen in temačen, saj to sovpada z vzdušjem zgodbe, prej bi rekli, da Clemency namenja preveč pozornosti enemu delu zgodbe, ki preprosto ni tako zanimiv (Woodsovo prestajanje zaporne kazni in čakanje na smrt) kot drugi (Bernardinina eksistencialna kriza). Rezultat tega je film, ki le redko uspe najti ustrezno ravnotežje med zgodbama osrednjih junakov, ob koncu pa se gledalec počuti, kot da bi mu za zgodbo moralo biti bistveno bolj mar kot sicer. Na srečo ima film na svoji strani odlično igralsko zasedbo, še posebej briljantna je Alfre Woodward kot Bernardine, ki uspe s svojo zadržano igro perfektno utelesiti psihično stanje človeka, ki ima rad svojo službo, pa četudi mu ta predstavlja vse večje breme. Clemency je spodoben film, vendar bi na ves potencial lahko bil mnogo več kot to.

Glede na to, v kakšno smer je v zadnjih dveh desetletjih krenilo človeštvo, se zdi, da literarne distopije kot sta Orwellova 1984 in Bradburyjeva Fahrenheit 451 niso več zgolj zlovešče prerokbe prihodnosti, ampak močan del našega vsakdana. Ni daleč dan, ko bosta omenjena romana presegla nivo fikcijske literature in postala nekakšen dokument časa represije, uveljavljanja političnega enoumja in ideološkega nasilja nad posameznikom. Tovrstni literaturi se lahko pridruži tudi roman Opričnikov dan ruskega pisatelja Vladimirja Sorokina, ki je izšel leta 2006, vseeno pa se delo bere kot da bi luč sveta ugledalo pred kratkim; dogajanje je postavljeno v Rusijo prihodnosti leta 2028, ko ta znova postane monarhija s poudarkom na krepitvi tradicije, pravoslavja in samoodločbe, bralec pa spremlja en dan v življenju vladnega čuvaja reda in miru, opričnika Andreija, ki je priča mnogim grotesknim dogodkom; od skupinskega posilstva žene državnega nasprotnika, absurdne preiskave pesnika, ki naj bi s svojimi rimami smešil vladarja, uživanja halucinogenih jajc, pobiranja podkupnin za preprečevanje aretacij državnih sovražnikov, obiskov bebave jasnovidke z apetitom po sežiganju knjig in zdolgočasene soproge vladarja pa vse do sodelovanja pri ritualni gejevski orgiji.

V distopičnih romanih je navada, da smo bralci priča posamezniku, ki je sprva zvesta ovca represivnega sistema, temu pa se sčasoma upre in (ponavadi) propade. Posebnost Sorokinovega romana Opričnikov dan pa je v tem, da je glavni junak vladni uslužbenec z že zdavnaj opranimi možgani, ki hladnokrvno spremlja pretresljive dogodke pred svojimi očmi, pri nekaterih pa celo sodeluje (delno tudi zato, ker mu je tako zaukazano). Sorokin nam tako ponudi unikaten vpogled v mehanizme sistema skozi oči posameznika, ki temu sistemu goreče služi, dovolj pa je opis zgolj enega dne, da bralec dobi splošno predstavo o resničnosti, kjer je časovna meja med sedanjostjo in prihodnostjo praktično zbrisana. Rusija v pričujočem romanu je praktično vsaka evropska diktatura v tem trenutku; kritični misleci so zatirani, kulturni razglašeni za parazite, državni aparat z veseljem sežiga knjige in koristnoljubno prijateljuje z državami, kjer je stopnja represije ravno tako visoka, državi “nevarni” posamezniki so podvrženi popolni degradaciji, predstavniki oblasti pa so nemoralni zadrogiranci, ki strogo zagovarjajo tradicionalne vrednote, ki so zgolj lepši izraz za nazadnjaštvo.

Opričnikov dan je kratek, vendar izredno strašljiv roman, ki se zaveda svoje močne sporočilnosti, zato ne popušča z natančnimi opisi sistemskega nasilja, s tem pa bralca opozori, da bo čez nekaj let zgodba pred njegovimi očmi postala bridka resničnost, ne pa zgolj svarilo za prihodnje generacije. Za branje neprijeten, vendar nujen roman.