Namen filmov je večplasten; nekateri ciljajo na širše, spet drugi na ožje občinstvo, včasih pa se srečamo tudi s pojmom avtorski film. Gre za film z močno osebno noto, ki gledalcu ponuja necenzuriran in iskren vpogled v avtorjevo umetniško vizijo, povsem neodvisno od pritiskov studia in drugih motečih elementov. Kill It and Leave This Down, celovečerni prvenec poljskega režiserja in scenarista Mariusza Wilczynskija ne bi mogel biti bolj reprezentativen primer avtorskega filma; eksperimentalna animirana groteska je nastajala skoraj 15 let na podlagi številnih grobih risb, ki jih je Wilczynski ustvaril na svojem domu v koči sredi gozda, film pa je zastavljen kot vročična nočna mora in preslikava filmarjeve podzavesti in spominov iz otroštva, katerega je preživel v majhnem poljskem industrijskem mestu za časa trde roke komunističnega režima. Kill It and Leave This Town tako ni zgolj abstraktna avtobiografija, temveč tudi psihološka terapija umetnika, ki skuša na dostojen način pospremiti duhove preteklosti k večnemu počitku, pod lupino umazane poetičnosti in teatra absurda pa se skriva subtilna kritika eksistencialnega položaja Poljakov za časa komunizma in kako je industrijski bum poskrbel za dehumanizacijo ljudi. Pričujoča 88 – minutna mešanica groze, absurda, socialnega realizma, abstrakcije in lynchevskega surrealizma je znotraj žanra animiranega filma čisti odpadnik, ki zavestno krši vsa pravila; animacija je groba, preprosta, skoraj amaterska in primitivna, dialogi in monologi pogosto delujejo zbegano in nevmesno, zgodbe praktično ni, gledalec pa je podvržen seriji izredno bizarnih, depresivnih in strašljivih prizorov. Wilczynski je brezkompromisen in se ne ukvarja z željo, da bi svojo vizijo približal gledalcu, temveč mu je v prvi vrsti pomembna lastna katarza, nekakšno moralno in duhovno očiščenje, kar je po svoje občudovanja vredno. Težko bi rekli, da je tale animiranka sploh komurkoli namenjena (razen režiserju) in to zna biti nekoliko problematično, toda po drugi strani je Wilczynski ustvaril izredno fascinanten, nasilen in grob svet, ki se mu je težko upreti, četudi ga niti najmanj ne razumeš.

Strah pred temo je eden od najpogostejših človekovih strahov, ki je v njemu ugnezdnjen že od otroštva. Verjetno nas ni malo, ki smo kot otroci ponoči večkrat spali z odprtimi očmi in prepustili svoji domišljiji, da nas straši z grozljivimi podobami, ki se skrivajo v temi. Tema je abstrakten, brezmejen prostor, ki ima to zmožnost, da vase skrije marsikaj, kar človek ni zmožen razumeti ali pa se s tem soočiti. Ta večplasten in kompleksen strah poskuša analizirati tudi francoski animirani omnibus petih srhljivih zgodb, zbranih pod skupnim naslovom Fear(s) of the Dark. Temu primerno so animiranke preplet surrealnega, abstraktnega in grozljivega, pogosto pa vodijo do šokantnega razpleta; v prvi zgodbi tako spremljamo blaznega starca, ki s svojimi štirimi črnimi psmi umori vsakogar, ki mu pride naproti, v drugi smo priča bizarni pripovedi sramežljivega študenta Erica, ki se zaplete v razmerje s sprva prikupno, kasneje pa vse bolj duševno neuravnovešeno Lauro, tretja predstavi zgodbo japonske deklice, katero preganja duh samomorilskega samuraja, v četrti mladenič raziskuje serijo brutalnih umorov na francoskem podeželju, za katerimi naj bi stala skrivnostna divja zver, v zadnji, peti animiranki pa sledimo nenavadni pustolovščini možakarja, ki se pred snežnim metežem zateče v samotno hiško in postane tarča skrivnostnim nadnaravnim silam. Filmski omnibus Fear(s) of the Dark zaznamuje preprosta in hkrati raznolika črno-bela animacija z mnogimi grotesknimi podobami ter pogosto izrazitim eksperimentalnim pristopom, kar bo pri gledalcih sprožalo mešane odzive. Tisti, ki od filma pričakujete koherentno zgodbo in konvencionalne načine pripovedovanja, boste najverjetneje razočarani, saj pričujoči animirani kolaž ni komercialno naravnan in – kot že rečeno – bolj služi kot prikaz sposobnosti posameznega animatorja in režiserja (ne preseneča niti to, da je vsaj polovica animiranke brez dialogov). S takšnim pristopom ni seveda nič narobe in kvečjemu izpostavi občudovanja vredno umetniško moč izdelka, a tisti, ki od filma pričakujete klasično grozljivko, ki vas bo stresla do kosti, boste svoje apetite morali sprostiti kje drugje. Fear(s) of the Dark ni strašljiv film, ampak prej nelagoden in enigmatičen, kar je njegova največja moč in hkrati tudi šibkost. Če pa smo popolnoma iskreni; glede na to, da je tema resda pogosto skrivnostna in v nas prebuja nelagodje, se zdi, da animiranka vendarle služi svojemu namenu. Za izbrane okuse.