Za lažje razumevanje ozadja čilske stop-motion animacije The Wolf House se je potrebno pogloviti v eno od najbolj kontraverznih poglavij sodobne zgodovine omenjene južnoameriške države. Po koncu 2. svetovne vojne so številni nacistični simpatizerji zbežali iz Nemčije v Čile in tam ustanovili izolirano kolonijo Colonia Dignidad, ki je postala še posebej zloglasna v 70. letih, ko so njeni prebivalci zapirali, mučili in umorili veliko število političnih nasprotnikov tedanjega čilenskega vojaškega diktatorja Augusta Pinocheta. Animirani film režiserjev Cristobala Leona in Joaquina Cocine se pred gledalčevimi očmi sprva odvija kot brezsramna propaganda omenjenega političnega kulta, zakamuflirana v nedolžno pravljico za lahko noč; v njej spremljamo zgodbo mlade Marie, ki uspe ubežati krempljem članov kolonije in nekje na jugu države uspe najti zatočišče v navidez zapuščeni hiši. Tekom bivanja se hiša začne spreminjati, njene podobe pa se prilagajajo razpoloženju glavne junakinje. The Wolf House je film, ki traja slabih 75 minut, vendar pa si bo gledalec zapomnil prav vsak trenutek, preživet v tej morasti in hkrati fascinantni animiranki. Prvo, kar mu bo padlo v oči, je domiselna uporaba kamere, ki se v enem neprekinjenem kadru pomika skozi različne predele hiše, ti pa se s pomočjo preproste, vendar čudovite stop-motion animacije neprestano spreminja. Tako smo priča tako rušenju kot nastajanju novih podob, ki gradijo sprva očarljiv, kasneje pa vse bolj bizaren in strašljiv svet, v katerega je ujet tako gledalec kot glavna junakinja s svojimi težavnimi spremembami razpoloženja. Film sicer venomer ohranja občutek pravljičnosti, toda ta vsekakor ni primerna za otroke, saj se hitro spremeni v nekaj grotesknega, spačenega in proti koncu že naravnost grozljivega. The Wolf House je zahteven film, ki navkljub specifičnemu zgodovinskemu ozadju načenja univerzalne teme kot so množična manipulacija, toleranca nasilja nad posameznikom in metaforični kanibalizem, kjer je za preživetje treba požreti celo samega sebe.
