The Wolf House (2018)

Rating: 8 out of 10.

Za lažje razumevanje ozadja čilske stop-motion animacije The Wolf House se je potrebno pogloviti v eno od najbolj kontraverznih poglavij sodobne zgodovine omenjene južnoameriške države. Po koncu 2. svetovne vojne so številni nacistični simpatizerji zbežali iz Nemčije v Čile in tam ustanovili izolirano kolonijo Colonia Dignidad, ki je postala še posebej zloglasna v 70. letih, ko so njeni prebivalci zapirali, mučili in umorili veliko število političnih nasprotnikov tedanjega čilenskega vojaškega diktatorja Augusta Pinocheta. Animirani film režiserjev Cristobala Leona in Joaquina Cocine se pred gledalčevimi očmi sprva odvija kot brezsramna propaganda omenjenega političnega kulta, zakamuflirana v nedolžno pravljico za lahko noč; v njej spremljamo zgodbo mlade Marie, ki uspe ubežati krempljem članov kolonije in nekje na jugu države uspe najti zatočišče v navidez zapuščeni hiši. Tekom bivanja se hiša začne spreminjati, njene podobe pa se prilagajajo razpoloženju glavne junakinje. The Wolf House je film, ki traja slabih 75 minut, vendar pa si bo gledalec zapomnil prav vsak trenutek, preživet v tej morasti in hkrati fascinantni animiranki. Prvo, kar mu bo padlo v oči, je domiselna uporaba kamere, ki se v enem neprekinjenem kadru pomika skozi različne predele hiše, ti pa se s pomočjo preproste, vendar čudovite stop-motion animacije neprestano spreminja. Tako smo priča tako rušenju kot nastajanju novih podob, ki gradijo sprva očarljiv, kasneje pa vse bolj bizaren in strašljiv svet, v katerega je ujet tako gledalec kot glavna junakinja s svojimi težavnimi spremembami razpoloženja. Film sicer venomer ohranja občutek pravljičnosti, toda ta vsekakor ni primerna za otroke, saj se hitro spremeni v nekaj grotesknega, spačenega in proti koncu že naravnost grozljivega. The Wolf House je zahteven film, ki navkljub specifičnemu zgodovinskemu ozadju načenja univerzalne teme kot so množična manipulacija, toleranca nasilja nad posameznikom in metaforični kanibalizem, kjer je za preživetje treba požreti celo samega sebe.

Primeri inšpektorja Vrenka: Zlatovranka (2021)

Rating: 6.5 out of 10.

Potem ko je domača kriminalna nadaljevanka Jezero postala (ne)pričakovana uspešnica, je bilo samo še vprašanje časa, kdaj bomo deležni novega slovenskega krimiča in na to očitno ni bilo potrebno čakati dolgo. Primeri inšpektorja Vrenka so za razliko od z duhom temačnega skandinavskega noira zaznamovanim Jezerom bistveno bolj klasična TV detektivka, postavljena v pretežno urbano okolje štajerske prestolnice, kjer naslovni junak, osamljeni in inteligentni policijski inšpektor Vrenko (Dario Varga) poleg reševanja zločinov poskuša držati nad vodo svoje zasebno življenje, v katerem pomembni vlogi odigrata ostareli oče (Janez Hočevar) in simpatijo v obliki prikupine lastnice lokalnega jazz kluba (Katarina Čas). V prvih dveh epizodah, združenih pod naslovom Zlatovranka, Vrenko preiskuje okoliščine domnevnega samomora uglednega zdravnika v elitni soseski, kjer se umazane skrivnosti stanovalcev nabirajo hitreje kot perilo. Kot že rečeno, se prvi dve epizodi odvijeta v tradicionalnem duhu TV krimičev tipa Poirot in Murder, She Wrote; četudi smo deležni nemalega številka privlačnih panoramskih posnetkov Maribora in njegove okolice, je pričujoča serija bolj osredotočena na dialoge in interakcije med liki, tako da bi se zgodba lahko odvijala kjerkoli. Mnoge je zmotila tudi odsotnost štajerskega narečja (temu so se ustvarjalci bojda izognili, ker bi štajerščina v seriji resnejšega formata zvenela preveč komično, kar je sicer razumljiv argument) in grenko spoznanje, da serija nikoli ne izkoristi okolja, v katerem se liki nahajajo. To pa je tudi edina večja napaka sicer kompetentno izpeljane kriminalke, ki v prvi epizodi predstavi majhno galerijo zanimivih likov oz. stanovalcev bloka, kjer se zgodi samomor ozdravnika, igralski trojec Varga, Lotos Šparovec in Jurij Drevenšek pa so kot policijski trio simpatični in med njimi vlada dobra kemija. Z vidika razvoja kriminalke je Zlatovranka boljša v prvi kot drugi epizodi, saj se v slednji celotno dogajanje zaključi zelo na hitro in nekoliko antiklimatsko. Prvi primer inšpektorja Vrenka tako ne postreže z vidnejšimi presežki, je pa vzpodbuden začetek (upajmo) nečesa večjega.