One Night in Miami (2020)

One Night In Miami... Review | Movie - Empire

Rating: 8.5 out of 10.

Florida, februarja leta 1964. Sloviti boksarski mojster Muhmmad Ali (tedaj znan še pod imenom Cassius Clay) v ringu nepričakovano premaga favorita Sonnyja Listona in postane nov svetovni težkokategorni prvak. Po koncu dvoboja Clay skupaj s svojimi tremi najboljšimi prijatelji, političnim aktivistom Malcomom X, igralcem ameriškega nogometa Jimom Brownom in soul pevcem Samom Cookom proslavlja zmago in se hkrati zaplete v vročo debato o širših družbenih problematikah kot so rasizem in kako vsak izmed njih skozi svoje delo prispeva k zmanjšanju rasne segregacije in represije, ki jo občuti temnopolta skupnost v Ameriki. One Night in Miami, sicer režijski prvenec igralke Regine King, ni klasična biografija, pa četudi v njej kot osrednji liki nastopajo štiri temnopolte ikone 20. stoletja, ki zajemajo različna področja; umetnost, politika in šport. Da se zgodba odvija ravno na večer Clayjeve znamenite zmage, ni naključje, saj je ta predstavljala pomemben družbeni mejnik (pa četudi so bili temnopolti v 60. letih še vedno močno podvrženi rasnim predsodkom in omejitvam, ki so mejile na čisto poniževanje), vendar pa je hkrati odprla številna težavna vprašanja o tem, kakšno vlogo bo ta dejansko pustila v knjigi zgodovine človeštva. Glavna odlika filma je ta, da razbije mitološko podobo osrednjih ikoničnih likov in si jih upa predstaviti v bistveno bolj ranljivi luči in polne dvomov; Clay namerava prestopiti v islamsko vero, Malcom X pa razmišlja o ravno nasprotnem, Brown skuša zamenjati športno kariero za filmsko (pa četudi v skladu s konzervativnimi časi igra zgolj “črnce, ki hitro umrejo”), medtem ko se Cook znajde pred neprijetno resnico, da je svoj glasbeni talent za denar prodal belskemu občinstvu. One Night in Miami je tako film, ki navkljub časovni distanci na odgovoren in boleče realističen način obravnava žal še vedno aktualne problematike, ki zadevajo položaj temnopolte skupnosti v ZDA, hkrati pa ohrani dovolj upanja za grajenje v poti v – upajmo – lepšo prihodnost. Kingin režijski prvenec je tako družbeno relavanten, odlično odigran, spretno zrežiran in na vseh ravneh nadpovprečno dober izdelek, ki ga gledalce ne smemo pozabiti.

Promising Young Woman (2020)

Promising Young Woman (2020) - IMDb

Rating: 7.5 out of 10.

Temačni komični triler Promising Young Woman gledalca že od samega začetka vodi za nos; v prvem kadru vidimo mlado Cassandro, močno vinjeno za mizo nočnega kluba, do nje pristopi navidez uglajen mladenič, ki ji ponudi vožnjo domov, nekje na pol poti se znajdeta v njegovem stanovanju, mladenič dekle položi na posteljo in začne otipavati in… na tej točki bi gledalci pomislili, da bodo priča zapletu iz kontraverznega šokerja I Spit On Your Grave, vendar temu ni tako. Cassandra, ki jo odigra fenomenalna Carey Mulligan, v resnici ni naivna punčara in žrtev posilstva, ampak razkurjeni angel maščevanja pokojne prijateljice Nine; ta je bila, ko sta punci še skupaj študirali medicino, posiljena s strani bogataških študentov, nato pa je iz obupa (njenim obtožbam o posilstvu ni verjel nihče, še najmanj pa vodstvo univerze, ki si ni želelo privoščiti škandala) storila samomor. Promising Young Woman, sicer scenaristični in režijski prvenec britanske igralke Emerald Fennell, bi lahko opisali kot ostro in provokativno klofuto toksični moškosti, družbenemu oportunizmu ter napetosti med spoloma, ki pridejo najbolj do izraza ravno v takšnih primerih, kot je Nini; ženska, žrtev posilstva, je bodisi utišana ali pa ožigosana za “lajdro, ki je dobila tisto, kar je izzivala”, Cassandri pa vsi svetujejo, naj opusti iskanje pravice in gre naprej s svojim življenjem. Posebnost pričujočega filma je ta, da glavne junakinje in njenega boja ne idealizira, ampak prikaže tudi posledice, ki jih takšen način življenja prinaša; Cassandra je falirana študentka, ki živi doma pri starših in se preživlja kot natakarica v manjši kavarni, kaj več od tega pa nima za pokazati. Fennellova tako koncepta maščevanja ne interpretira kot sredstvo za doseganje pravice, ampak tudi kot sredstvo za posameznikovo avtodestrukcijo, kar je zanimiv način podajanja sicer klišejske zgodbe. In povečini Promising Young Woman svoje delo opravi zelo dobro; poleg odličnih igralskih predstav poskrbi za nekaj presenečenj, živahno dogajanje, prefinjen humor in ravno prav oster feministični naboj, ki večinoma deluje iskreno in brez značilne hollywoodske melodramatičnosti. Film se seveda ne izogne pretiranemu stereotipiziranju moških kot imbecilnih seksistov, prav tako pa se zdi, da se zgodba na več mestih, ko bi lahko postala bolj brutalna, brez pravega razloga drži nazaj in tako gledalcu prihrani tisti odločilni udarec, s katerim bi ga lahko sesula na tla. Navkljub drobnim napakam je Promising Young Woman več kot obetaven prvenec britanske igralke, na katero je treba biti v prihodnosti pozoren.