Glede na to, da je režiser pričujoče animiranke Aurelien Froment (z umetniškim imenom Aurel) v javnosti znan tudi kot politični karikaturist, se zdi smiselno, da si je za svoj celovečerni prvenec izbral prikaz verjetno najpomembnejšega obdobja v življenju slovitega katalonskega slikarja Josepa Bartolija. Ta je ob izbruhu druge svetovne vojne in vzponu fašističnega generala Franca zbežal iz rodne Katalonije in poiskal zatočišče v Franciji, kjer pa je pristal kot zapornik v taborišču, prepuščen strogemu režimu sadističnih žandarjev ter grozljivim življenjskim razmeram kot so lakota, fizična in psihična izčrpanost, nasilje in vsesplošni obup. Animirani film se resda osredotoča na Bartolijevo življenje v taborišču in kako ga je to navdihnilo za slikanje navidez preprostih, vendar grobo realističnih skic, toda veliko časa je namenjenega tudi prikazu prijateljstva med Bartolijem in dobrosrčnim žandarjem Sergem, katerega slikarjeva dela polnijo z nenavadnim navdihom. Josep je vsekakor unikaten film, saj preskakuje med različnimi časovnimi obdobji (oz. med sedanjostjo, ko ostareli Serge svojemu vnuku pripoveduje zgodbo o Bartoliju in preteklostjo) in uporablja različne tehnike animacije; zaporniško življenje naslovnega junaka je tako ponazorjeno z estetiko njegovih del, kjer se gledalcu zdi, da pred seboj ne gleda klasične animiacije, ampak premikajočo se zbirko slik. Takšen način pripovedne niti filmu doda identiteto ter unikaten stil, ki ne bo povšeči vsakomur, to pa je seveda stvar okusa. A kljub temu je film toliko bolj pomembne z vidika zgodovinskega dokumenta časa, ki je tudi danes navkljub mnogim nespornim dejstvom še vedno podvržen relativizaciji in celo poutvarjanju; brez politiziranja in ideoloških razlag film razgali grozote obdobja, ko so ljudje zbežali iz ene uničene domovine v drugo in na koncu postali jetniki obeh. Josep pa je še vedno v prvi vrsti navdihujoča zgodba o preživetju in moči umetnosti, ki ne more zlomiti človeškega duha niti v najbolj ekstremnih okoliščinah.
