Vid Šteh

Garry Kasparov: The Queen's Gambit promotes chess skills

Netflixova miniserija The Queen’s Gambit, ki je letošnjo jesen nepričakovano osvojila občinstvo po vsem svetu, si zastavi izredno težavno nalogo; kako posneti zabavno, gledljivo in zanimivo serijo o igranju šaha? Šah je namreč v prvi vrsti miselna igra, ki zahteva ogromno koncentracije, psihološke pripravljenosti ter potrpežljivega čakanja na pravo potezo, s katero bi nasprotniku zadal poslednji (mentalni) udarec. Z drugimi besedami; šah je igra, katero je težko uporabiti za osrednji motiv nečesa, kar bi zbudilo interes širše javnosti, ki z igro ni seznanjena in ji je celo dolgočasna. Ravno zaradi specifičnosti sveta, kateremu omenjena igra pripada, je toliko bolj občudovanja vredno, da The Queen’s Gambit uspe igranje šaha predstaviti na tak način, da se gledalcu večkrat zazdi, da je pristal sredi napetega psihološkega trilerja o malih vojnah močnih umov, ki se venomer sprehajajo po tanki meji med genialnostjo in norostjo. Eden od teh umov je tudi glavna junakinja serije, introvertirana in ekscentrična Beth Harmon; gledalci je spremljamo skozi razburkana 50. in 60. leta minulega stoletja, ko se Beth iz sramežljive sirote spremeni v briljantno šahistko, ki povzroči orkan razburjenja v javnosti, saj šah velja za izrazito moško igro. Četudi se serija posveča svetu šaha, to ni edina tematika, s katero se ukvarja, saj The Queen’s Gambit služi kot enako duhovit in tragičen prikaz vzpona in padca nore genialke, ki z beleženjem uspehov na poklicnem področju začne kmalu doživljati številne ovire na zasebnem; od alkoholizma, odvisnosti od pomirjeval, nezmožnosti ohranjanja romantičnih zvez pa vse do strahu pred odraščanjem in z njim povezanim prevzemanjem odgovornosti za svoja nepremišljena dejanja. S tega vidika je serija precej konvencionalna in ne ponudi ničesar bistveno novega, njeno poudarjanje kritičnega sporočila o težavnem položaju ženske, ki se mora dokazovati v moškem svetu, pa prav tako že dolgo časa ne predstavlja novosti tako na malih kot velikih ekranih. Prav tako se serija znajde na najbolj spolzkih tleh, ko skuša biti enako zanimiva pri prikazu kariernega in zasebnega življenja Harmonove, saj je prvo bistveno bolj zanimiv in razvit kot drugo (npr. Bethin alkoholizem se pojavi od dobesedno nikjer, lik njene krušne matere, ki naj bi igral pomembno vlogo v njenem življenju, pa prav tako ne pusti globjega vtisa pri gledalcu). A četudi serija v nas prebuja občutek nečesa že videnega, to ne pomeni, da je slaba. Ravno nasprotno; The Queen’s Gambit je zabavna serija, ki širšemu občinstvu brez večjih težav predstavi kompleksni svet igranja šaha, kar je že samo po sebi velik dosežek. K dobremu vtisu prispevajo še barvit soundtrack, vzdušna obuditev mode in duha 50. in 60. let ter fenomenalna igra Anye Taylor-Joy, ki gledalca očara s svojo bizarno eleganco, hladnokrvnostjo ter zadržanim seksapilom. Če potegnemo črto; pričujoča miniserija ni noben presežek, je pa še vedno zabavno in živahno razvedrilo, ki bo gledalcu tudi navdušilo za igranje šaha. In kot že rečeno; že to je samo po sebi velik dosežek.

Metod Pevec je nedvomno talentiran slovenski filmar z natančnim očesom za detajle, vendar pa so njegovi filmi žal pogosto precej dolgočasni in polni pustih likov, nedoživetih igralskih predstav ter nerodno spisanih dialogov. Jaz sem Frenk je njegov sedmi celovečerec, ki se rahlo odmika od intimnosti in poetičnosti njegovih prejšnjih filmov in skuša v sicer v osebno zgodbo vnesti družbeni komentar o ideološki razklanosti Slovencev ter zloveščem svetu tajkunstva, ki je pustil močne posledice predvsem na podhranjenem delavskem razredu. Glavna junaka filma sta odtujena brata Frenk in Brane; prvi je večni upornik in zagovornik tradicionalnih socialističnih vrednov, medtem ko je drugi svojo dušo že zdavnaj prodal kapitalu, pa četudi je ujet v nesrečni zakon z zadrogirano in psihično sesuto ženo Ines, ki pa je bila že od nekdaj zaljubljena v Frenka. Med Frenkom in Branetom pride do spora zaradi nepričakovane dediščine njunega pokojnega očeta, ki jima je zapustil nepojasnjeno visoko količino denarja. Okvirni zaplet se vrti okoli Frenkovih idealističnih prizadevanj, da bi odkril izvor očetovega denarja (za katerega se že v začetku sumi, da je ukraden) ter Branetovega trmoglave prepričanosti, da je za podedovane milijone pripravljen razdreti tudi odnos z lastnim bratom. Pevec se torej v pričujočem filmu loti osebne “bratomorne” vojne, katero vodita njuni popolnoma različni ideologiji in kakopak vonj po denarju, preko te zgodbe pa se izoblikuje širši družbeni komentar o Sloveniji kot državi, ki je razklana med “starim” in “novim” svetom, med žuljavimi rokami delavca in kapitalom. Pevčev premik od intimnega k bolj družbeno angažiranemu filmu se delno obrestuje, saj je Jaz sem Frenk njegov nekoliko bolj gledljiv izdelek, kjer šov ukrade odlični Janez Škof v naslovni vlogi energičnega, trmoglavega in ciničnega borca za boljši jutri. Žal pa je Škofova igra tudi edini presežek v filmu, saj je vse ostalo na ravni neizstopajočega in pozabljivega. Verjetno glavna težava filma so slabo izrisani in osebnostno plitki liki, zgodbo pa pestijo tudi številni klišeji ter občutno pomanjkanje dobrih idej v zadnji tretjini filma, ko se ta spremeni v nevzdušen triler z razvlečenim in slabo razvitim epilogom. Jaz sem Frenk tako ne doseže monotonosti in dolgočasja Pevčevih mnogih prejšnjih filmov, hkrati pa je daleč od presežka ali pa vsaj nečesa zapomnljivega.