Vid Šteh

“Vsi smo čudaki. In to nas dela čudovite.” dahne mojster pop-arta Andy Warhol kot namišljeni prijatelj glavnega junaka pričujočega filma, prikupne komične drame Weirdos. In še kako drži; biti čudak ni nič sramotnega, kvečjemu prej nekaj, kar posameznika dela unikatnega in samosvojega. Te lekcije se morata naučiti tudi glavna junaka pričujočega filma, sramežljivi 15 – letni Kit, ki živi skupaj s svojim nedavnom ločenim očetom ter njegovo dekle Alice, ki se nekega dne odpravita na avtoštop do kanadskega Sydneyja, da bi obiskala Kitovo boemsko mater (še vedno prelestna Molly Parker). Kmalu se izkaže, da je preprost obisk zgolj ena plast zgodbe, saj se Kit in Alice soočita z bridko resničnostjo njunega platonskega razmerja, hkrati pa se mora tudi Kit sprijazniti z dejstvom, da ne bo več dolgo mogel živeti s svojimi skrivnostmi in da mu življenje ne bo vedno naklonilo zgolj enostavnih rešitev vsakdanjih težav. Glavni adut filma Weirdos je v tem, da je nepretenciozen, preprost in minimalističen miks filma ceste, mladinske drame o odraščanju in na trenutke surrealne komedije (z duhovitimi nastopi fiktivnega Warhola, ki Kitu podari nekaj dragocenih življenjskih lekcij), ki s seboj nosi pozitivno sporočilo o soočanju in sprejemanju z drugačnostjo. Film ne postreže z nekimi velikimi dramatičnimi trenutki, saj jih niti ne potrebuje; Weirdos je iskrena imitacija resničnega življenja, ki se osredotoče na male, drobne, navidez nepomembne momente našega vsakdanjika in iz njih črpa tako humor kot tudi pristne emocije. Temu primerno so tudi glavni junaki “realni” in to v smislu, da so polni napak kot tudi odlik, režiser Bruce McDonald pa poskrbi, da zgodba nikoli ne zaide v območje hollywoodske teatralnosti, pokroviteljstva in vsiljive sentimentalnosti. Seveda pa ob tem ne smemo pozabiti na odlične igralske predstave, preprosto in hkrati čudovito črno-belo fotografijo, melodičen soundtrack ter vzdušna obuditev težavnih 70. let minulega stoletja, obarvanih s travmami vietnamske vojne, boemskim načinom življenja ter krpanjem razpadlih družinskih vrednot. Ganljiva oda človeški čudaškosti.

Ena od odlik slovenskega filma je ta, da vedno najde prostor za zgodbe “malih” ljudi oz. tiste zgodbe, katere pod težo podivjanega ritma vsakdanjika zlahka preslišimo in spregledamo. Oroslan je takšne vrste film, saj gledalcu ponudi intimen portret manjše vaške skupnosti na meji z Madžarsko, ki jo prizadene smrt moškega po imenu Oroslan. Potem ko po naključju odkrijejo njegovo truplo, se vaščani začnejo spominjati pokojnika preko ganljivih in duhovitih anekdot. Režiser in scenarist Matjaž Ivanišin, ki je zgodbo spisal na podlagi resnične smrti moškega, ki ga sicer ni nikoli srečal, več kot očitno ustvarja zelo oseben in tih film, katerega namen je med drugim gledalca seznaniti z utripom odrinjenega slovenskega podeželja. Žal pa dobri nameni niso dovolj za dober film; Oroslan bi namreč bistveno bolje funkcioniral kot kratkometražni film, saj ne premore dovolj vsebine, da bi upravičil svojo, sicer zelo skromno dolžino 70. minut. Film prepogosto pelje gledalca skozi serijo obupno razvlečenih prizorov, ki ne služijo nobenemu namenu kot zgolj raztegovanju že tako minimalističnega dogajanja in piljenju pretencioznega simbolizma, zaradi katerega je bil slovenski film dolgo časa izredno negledljiv. Kot že rečeno; Oroslan je film z dobrimi nameni, ki pa je žal preveč dolgočasen in pretenciozen, da bi ostal v trajnem spominu.