I Am Greta (2020)

I Am Greta Review | Movie - Empire

Rating: 6.5 out of 10.

Mlada švedska okoljska aktivistka Greta Thunberg je nase prvič opozorila avgusta leta 2018 s petkovimi stavkami za čistejši planet in s svojim bojem navdihnila mnoge ljudi po vsem svetu, hkrati pa pritegnila pozornost številnih kritikov, ki njena dejanja označujejo za skrbno zrežirano medijsko manipulacijo in primer izkoriščanja nedolžnega otroka v politične namene. Verjetno je tudi v ta namen nastal dokumentarec I Am Greta, ki se želi distancirati od medijskega cirkusa, povezanega z Greto in mlado aktivistko prikazati v bolj prizemljeni oz. intimni luči. Tako smo med drugim priča čustvenim prizorom, ko oče prepričuje Greto, da svoj aktivizem jemlje preveč resno in da mora poskrbeti za in za svoje zdravje ali pa ko se Greta z ladjico odpravi v Ameriko in med glasnim bučanjem valov s solzami v očeh hrepeni po varni vrnitvi domov, dokumentarec pa je najbolj pogumen in polemičen v momentih, ko Greta podvomi v iskrenost ljudi, ki ji sledijo na njenem pohodu za lepšo prihodnost planeta. Škoda le, da je teh trenutkov nekoliko premalo, da bo pričujoči dokumentarec izpadel bolj pristno in manj površinsko. Okoljska kriza, ki je Greto vzpodbudila k aktivizmu je v filmu namreč prikazana zelo poenostavljeno in je zreducirana na nizanje melodramatičnih napovedi tipa “ukrepajmo, da ne bo prepozno” in “čas za akcijo je sedaj”, katere poslušamo že vrsto desetletij in glede na to, da skuša film prepričati gledalca, da je Greta pametnejša od večine odraslih, bi pričakovali nekoliko bolj poglobljeno razlago okoljskih težav in predvsem rešitev zanje. Gretini medijski nastopi so prav tako prikazani kot prazen spektakel za množice, ki lovi pozornost (kar Greta tudi sama prizna), kar bi dokumentarec lahko problematiziral, vendar namesto tega so zmontirani kot promo filmčki, katerih edini namen je Greto idealizirati. I Am Greta je tako dokumentarec, namenjen zgolj tistim, ki Greto podpirajo, medtem ko njeni kritiki ali pa tisti, ki bi o njej radi izvedeli kaj več, od njega ne bodo vzeli ničesar, kar niso že ujeli v medijih ali na internetu.

Listen (2020)

Listen': Film Review | Venice 2020 | Hollywood Reporter

Rating: 8 out of 10.

Zadnje mesece smo s strani predstavnikov koalicije slišali pripombo, da bi umetnost morala biti bolj zabavna, optimistična ter manj zamorjena in kritična. Drugače povedano; umetnost mora sproščati, ne pa opozarjati, poučevati ali prikazovati / povedati tisto, kar pogosto ostane spregledano / preslišano. To seveda ne drži; ena od poglavitnih nalog umetnosti je ravno to, da razgalja tisto, čemur širša javnost ne bo namenjala veliko pozornosti in filmska umetnost v tem ni nobena izjema. Tega se na srečo še kako zaveda režiserka Ana Rocha, ki je letos poskrbela za eno večjih filmskih presenečenj v obliki minimalistične socialne drame Listen. Film prikazuje mučen eksistencialni boj portugalske migrantske družine, ki živi v grozljivi revščini; oče živi od praznih obljub za plačilo, mati je čistilka, ki je prisiljena v trgovini krasti najbolj osnovne potrebščine kot so kruh in plenice, njune tri otroke – med njimi tudi gluhonema deklica – pa jima želi odvzeti socialna služba. Glavna odlika Rochinega filma je v tem, da bi se glede na vsebino lahko v vsakem trenutku zatekla k hollywoodskemu poenostavljanju, pridiganju in sentimentalizmu, vendar tega na srečo ne stori. Listen je film, ki uspe enako prepričljivo razgaliti težaven vsakdanjik ljudi, ki živijo na robu, luknje v družbenem sistemu ter represijo birokratskega aparata, ki deluje v prid vsega drugega razen tistih, katerega bi moral ščititi. Odlična naturalistična igra in Rochin subtilni simbolizem, ki izvrstno ponazori duševna stanja likov, pa so samo še okusni dodatki te boleče drame, ki navkljub vsej temačnosti skriva univerzalno sporočilo o neskočni starševski ljubezni.