“Potreben je samo en dan, ki bo razsodnega človeka oropal razsodnosti,” se glasi citat znamenitega Batmanovega zlikovca Jokerja. In s to mislijo bi lahko zaokrožili bistvo akcijskega trilerja Unhinged, sicer enega izmed prvih filmov, ki si je upal obiskati kinematografe le nekaj mesecev po izbruhu epidemije koronavirusa. V precej temačnem in brutalnem uvodu, kjer spremljamo duševno neuravnovešenega moškega Toma Cooperja (Russel Crowe, ki je neverjetno podoben igralcu Johnu Goodmanu), ki hladnokrvno umori svojo bivšo ženo in njenega novega fanta, gledalci dobimo občutek, da bo film ubral podobno pot kot Schumacherjeva klasika norosti Falling Down; epileptična montaža posnetkov objestnih voznikov, neredov po ulicah ter krvavih prometnih nesreč je pospremljena z apokaliptičnimi napovedmi o tem, da smo ljudje kot civilizacijo zavozili na celi črti in da je svet postal zgolj kotlovnica nasilja, živčnih zlomov ter jeze. Žal pa Unhinged na tej točki ukvarjanje s sicer fascinantno probematiko popolnoma zanemari in namesto tega postreže z dokaj predvidljivo zgodbo o tem, kako mlada mamica na cesti ponesreči trči ob Toma in postane njegova tarča. Od tod naprej se film spremeni v sicer kratkočasen, napet in zabaven triler, ki pa ves čas ostaja zgolj to, kar je škoda, saj bi bolje razvita in poglobljena zgodba lahko postregla z ostro refleksijo kaosa, v katerem se trenutno nahaja Amerika (in večina sveta, če smo pošteni). Namesto tega smo deležni številnih pregonov, tekanja po ulicah, govorjenja po telefonih in še več pregonov. Filmu se šteje v plus, da noben od likov ni preveč zabit ali zoprn, tudi Crowe je kot negativec osvežujoče prepričljiv, film pa uspe ves čas ohranjati dovolj visok nivo napetosti, da gledalca ne bo dolgočasil. Če odmislimo nekaj lukenj v zgodbi in neizkoričenost potenciala, ki ga film sprva ponuja, je Unhinged neškodljivo razvedrilo za preganjanje dolgčasa.