The End of Oak Street (2026)

Rating: 7 out of 10.

David Robert Mitchell, najbolj znan po zdaj že kultni psihološki grozljivki It Follows, se s svojim četrtim celovečercem, ZF pustolovščino The End of Oak Street, spušča po zelo spolzkem terenu, vsaj če sodimo po okvirni premisi. Dogajanje je postavljeno v navidez idilično predmestno sosesko leta 1982 in spremlja družino Platt, ki preživlja težke trenutke, še posebej zakonca, katerih skupno življenje zaide v slepo ulico; mama Denise (Anne Hathaway) je pisateljica, ki ni uspela izpolniti vseh svojih potencialov, oče Greg (Ewan McGregor), pa mora pred družino skriti dejstvo, da je pred kratkim izgubil službo. Povrhu tega pa se družina znajde v naravnost absurdni situaciji, ko se celotna soseska “premakne” v preteklost, natančneje v dobo dinozavrov; mestne ulice nenadoma preplavijo orjaški plazilci, Denise in Greg pa sta zavoljo varnosti svojih otrok pahnjena v boj za preživetje. Potovanje skozi čas, dinozavri na mestnih ulicah in reševanje zakona se sliši kot nekaj, kar bi srečali v drugorazrednih filmskih smeteh, ki romajo naravnost na DVD tržišče, zato je toliko bolj presenetljivo, da The End of Oak Street na koncu ne izpade kot popolna zmeda. Verjetno se je za to treba zahvaliti Mithcellovi vešči režijski roki, ki poskrbi, da film izpade kot prisrčen in duhovit poklon ZF pustolovščinam iz druge polovice 90. let, ki se niso ukvarjale s pretiranimi obrazložitvami zapletov in skrbele predvsem za kvalitetno zabavo. Točno to (nič manj in žal tudi nič več) ta film tudi dostavi; videz dinozavrov je spektakularen, posebni učinki dokaj prepričljivi, igralski nastopi povsem korektni (zasije še posebej McGregor, ki se prepričljivo prelevi iz nesamozavestne očeta v družinskega heroja), zgodba pa preprosta in nepretenciozna. Je film v osnovi plitek in formulaičen? Vsekakor. Bi si zgodba zaslužila več razlag? Absolutno. Se občasno pojavijo kakšni nevmesni prizori, ki bi jih lahko brez težav izrezali? Tudi. Pa vendar je The End of Oak Street še vedno očarljiv poklon časom, ko se filmska industrija ni jemala preveč resno.

Some Freaks (2016)

Rating: 8 out of 10.

Some Freaks, romantična drama režiserja in scenarista Iana MacAllisterja-McDonalda, ni tipična predstavnica svojega žanra in osvežujoče negira klišejem, ki jih srečujemo v vsebinsko podobnih filmih. Na prvi pogled gre za sladkogrenko zgodbo, ki sledi očarljivem duh nostalgičnih komedij legendarnega Johna Hughesa z veliko poudarka na prikazu težavnega vsakdanjika najstniških izobčencev, ki iz takšnih ali drugačnih razlogov ne zmorejo slediti “sprejemljivim” družbenim normam. Film spremlja spremlja sramežljivega Matta, ki prihaja iz revne družine in ima samo eno oko ter punkerico Jill, ki ima težave s telesno težo; med dvojico nemudoma priskoči nepričakovana iskrica, ki iz prijateljstva rodi ljubezen, življenje pa jima še dodatno popestri Milo, ekscentrični gej, ki je na svojo drugačnost hkrati ponosen kot se je tudi sramuje. V prvi tretjini se Some Freaks razvija kot prisrčna in topla romantična komedija o odraščanju, ki postreže s prepričljivimi igralskimi predstavami (navduši predvsem Lily Mae Harrington), življenjskimi liki, toplim humorjem in melodično indie glasbo, ki pritiče tovrstnim filmom. Pa vendar se nekje na polovici zgodba nepričakovano obrne v bolj bridko realistično in celo temačno smer, šele tedaj pa postane jasno, na kaj MacAllister-McDonald s filmom dejansko cilja; Some Freaks je mnogo več kot osladna romantična drama o mladih izobčencih in na več mestih postreže z mnogimi izredno krutimi in boleče življenjskimi lekcijami, ki služijo kot trpka refleksija aktualnih problematik kot so izguba identitete, sram pred lastno drugačnostjo in želja po sprejetosti, ki je izražena na pogosto napačne načine. Film ima občasno težave s fokusom in skuša v premalo časa povedati nekoliko preveč, toda resnično osvežujoče je videti neobičajen romantični film, ki se jemlje resno in ne pristaja na sentimentalne zaključke.