David Robert Mitchell, najbolj znan po zdaj že kultni psihološki grozljivki It Follows, se s svojim četrtim celovečercem, ZF pustolovščino The End of Oak Street, spušča po zelo spolzkem terenu, vsaj če sodimo po okvirni premisi. Dogajanje je postavljeno v navidez idilično predmestno sosesko leta 1982 in spremlja družino Platt, ki preživlja težke trenutke, še posebej zakonca, katerih skupno življenje zaide v slepo ulico; mama Denise (Anne Hathaway) je pisateljica, ki ni uspela izpolniti vseh svojih potencialov, oče Greg (Ewan McGregor), pa mora pred družino skriti dejstvo, da je pred kratkim izgubil službo. Povrhu tega pa se družina znajde v naravnost absurdni situaciji, ko se celotna soseska “premakne” v preteklost, natančneje v dobo dinozavrov; mestne ulice nenadoma preplavijo orjaški plazilci, Denise in Greg pa sta zavoljo varnosti svojih otrok pahnjena v boj za preživetje. Potovanje skozi čas, dinozavri na mestnih ulicah in reševanje zakona se sliši kot nekaj, kar bi srečali v drugorazrednih filmskih smeteh, ki romajo naravnost na DVD tržišče, zato je toliko bolj presenetljivo, da The End of Oak Street na koncu ne izpade kot popolna zmeda. Verjetno se je za to treba zahvaliti Mithcellovi vešči režijski roki, ki poskrbi, da film izpade kot prisrčen in duhovit poklon ZF pustolovščinam iz druge polovice 90. let, ki se niso ukvarjale s pretiranimi obrazložitvami zapletov in skrbele predvsem za kvalitetno zabavo. Točno to (nič manj in žal tudi nič več) ta film tudi dostavi; videz dinozavrov je spektakularen, posebni učinki dokaj prepričljivi, igralski nastopi povsem korektni (zasije še posebej McGregor, ki se prepričljivo prelevi iz nesamozavestne očeta v družinskega heroja), zgodba pa preprosta in nepretenciozna. Je film v osnovi plitek in formulaičen? Vsekakor. Bi si zgodba zaslužila več razlag? Absolutno. Se občasno pojavijo kakšni nevmesni prizori, ki bi jih lahko brez težav izrezali? Tudi. Pa vendar je The End of Oak Street še vedno očarljiv poklon časom, ko se filmska industrija ni jemala preveč resno.
