Ken Loach je eden od redkih britanskih filmarjev, ki mu je težko očitati, da se je tekom dolge in plodne kariere podrejal trendom in se – po domače povedano – prodal. 83 – letni Loach je še danes izredno vitalen, trmast in iskren predstavnik sedme umetnosti, ki se ne odreka naturalističnemu prikazu težavnega eksistencialnega položaja predstavnikov delavskega razreda, ki vedno znova na lastni koži občutijo najbolj agresivne ugrize kapitalizma. Mednje spada tudi Ricky, glavni junak trpke drame Sorry We Missed You, ki je ob izbruhu finančne krize leta 2008 izgubil službo, od takrat naprej pa se preživlja s prekarskmi zaposlitvami, ki mu zagotavljajo vse prej kot finančno stabilnost. Ko sprejme službo voznika pri kurirski službi in je prisiljen na lastne stroške nabaviti kombi, se za njega in njegovo družino začne težavno obdobje, kjer ima Ricky opravka z razočarano in utrujeno ženo, uporniškim sinom ter najmlajšo hčerko, ki skuša očetu pomagati po najboljših močeh. Loachev film prepleta elemente socialno kritične in družinske drame, kjer se poleg ostre obsodbe sistema, v katerem razlike med delavcem in sužnjem ni več, posveča tudi ganljivemu portretu delavske družine, ki tudi v najhujših trenutkih uspe najti nekaj drobtinic človečnosti in medsebojne empatije. Film predstavi enako težavne kot simpatične like, s katerimi gledalec nemudoma vzpostavi globoko čustveno vez, še posebej ganljiv je odnos med Rickyjem in njegovo hčerko, ki filmu uspe dodati tudi nekaj pristnega humorja in sproščenega vzdušja. Sorry We Missed You je še vedno žalostna zgodba o razpadu družinskih vrednot in vse bolj zverinskemu kapitalizmu, ki delavca dobesedno ustrahuje in se hrani z njegovim dostojanstvom. In ko gledalec naposled prispe do pretresljivega (odprtega) konca, mu preostane samo vprašanje: “Koliko časa še?”