Vid Šteh

Greto Gerwig obožujejo tako kritiki kot občinstvo. To niti ni tako presenetljivo, saj so njeni filmi namenjeni ugajanju in vse prej kot problematični. Gerwigova sicer odpira mnoga pereča vprašanja o položaju žensk v patriarhalni družbi in njihovih želja po osebni svobodi, vendar to počne na precej sentimentalne, všečen in rahlo naiven način z ogromno poudarka na toplem humorju in prikupni ekscentričnosti likov. Ta pristop je še posebej izrazit v njenem novem filmu, razkošni zgodovinski komični drami Little Women, ki v ospredje postavlja mlado pisateljico Jo (Saoirse Ronan), sicer žensko svobodnega in neukrotljivega duha, ki obuja spomine na odraščanje s svojimi sestrami za časa ameriške državljanske vojne. Film zgradi močan kontrast med svobodomiselnostjo mlade ženske in konzervativno družbo, ki od nje zahteva, da se čimprej omoži in postane mati številnim otrokom. V primerjavi s prvencem je Little Women za Gerwigovo bistveno bolj ambiciozen film; filmarka se namreč poslužuje tvegane pripovedne tehnike preskakovanja med različnimi časovnimi obdobji, kar ji povečini zelo dobro uspeva. Preskoki niso moteči, še posebej zaradi tega, ker film prizore iz preteklosti zaznamuje z nostalgičnimi toplimi barvami, medtem ko je sedanjost obarvana s hladom in melanholijo. Film se prav tako lahko pohvali z razkošno kostumografijo, dodelano vizualno podobo, ki spominja na starošolske hollywoodske epe tipa Gone With The Wind ter nekaterimi izvrstnimi igralskimi predstavami, še posebej s strani Florence Pugh in presenetljivo simpatične Emme Watson. Škoda le, da so dobre plati filma pogosto zasenčene (spet) zaradi režiserkinega zatekanja k osladnosti, staromodnemu sentimentalizmu in vsebinski nepretresljivosti. Ne pomaga niti to, da je Gerwigova v svoji ziheraškosti zaposlena s tem, da gledalcu na vsake toliko časa preko dialogov dobesedno zrecitira, kaj je želela s filmom povedati. Little Women je film, ki se mu v plus štejejo dobre igralske prestave in tehnična izpiljenost, na ravni vsebine pa je boleče neizstopajoč in celo plitek.

Prva svetovna vojna je v filmih v primerjavi z drugo bistveno manj zastopana, zato je še toliko bolj dobrodošlo, ko smo deležni izdelka, postavljenega v kaotični čas med letoma 1914 in 1918. Vojni ep režiserja Sama Mendesa se odvija spomladi leta 1917 v severni Franciji, kjer sta dva mlada britanska vojaka postavljena pred težko preizkušnjo; v čim krajšem času morata prečkati nikogaršnjo zemljo in doseči britanski bataljon, ki se pripravlja na naskok na nemško vojsko, ter polkovniku predati ukaz za preklic napada. Film je zamišljen kot dve uri dolg kader, kjer kamera nenehno sledi glavnima junakoma in njunemu boju za preživetje, hkrati pa na lastne oči spoznavata uničenje in grozote, ki jih pustilo vojskovanje na civilnem prebivalstvu. Umazana in krvava pot je prikazana z visoko mero tehnične izpopolnjenosti, ki gledalca dobesedno vrže v samo dogajanje, da ta postane nekakšen tretji gledalce iz ozadja, ki spremlja grozoto iz “varne” razdalje, ravno zaradi tega pa film postaje še bolj vzdušen, atmosferičen in predvsem napet. 1917 je vojna drama, ki jemlje dih z avtentičnim in nesentimentalnim prikazom psihičnega napora vojakov in njihove odločnosti, da preživijo sredi navidez večnega kaosa. K dobremu rezultatu vsekakor primore tudi ambiciozna pripovedna nit, odlične igralske predstave, osredotočenost na intimne drame posameznikov ter impresivni akcijski prizori, ki pridejo še posebej do izraza v čustvenem klimaksu. Kljub mnogim adutom pa je 1917 film, kjer slog vedno prevladuje nad vsebino; okvirna zgodba je daleč od izvirne, velika večina zapletov je dokaj predvidljivih, nekje na polovici pa filmu nekoliko popusti tempo, ki s tem dogajanje nekoliko razvleče. Vseeno pa nobena od napak ni usodna in gledalca ne odvrne od spoznanja, da je 1917 impresiven in ambiciozni vojni spektakel, ki kljub grandioznosti spopadov najde dovolj časa za osebno dramo.