Ni ravno naključje, da je na isti vikend, ko je po kinih začel “strašiti” razvpiti film Joker, luč sveta ugledal še en tematsko podoben izdelek z naslovom Cuck. V obeh filmih imamo opravka s posameznikoma, ki jih je družba vlači po zobeh in se iz njiju norčuje, zato se zatečeta k radikalnim (beri; nasilnim) odločitvam. A medtem ko je Joker brutalen, grob, umazan, vendar hkrati razmišljujoč in inteligenten film, je Cuck cenena in dolgočasna limonada za salonske / sanjave liberalce, ki zganjajo moralno histerijo po družabnih omrežjih in s samopravičniško držo hranijo lasten ego. V filmu spremljamo mentalni padec mladega Ronnieja, ki predstavlja kliše na dveh nogah; je bel, zavaljen, ne ravno privlačen, živi pri svoji verni mami, močan nacionalist, šovinist, seksist, rasist, nasilnež in nasploh nezadovoljen nad svojim življenjem. Filmu bi lahko oprostili, da zmeče toliko klišejev na kup v zgolj prvih 20 minutah, a glavna težava izdelka je, da skuša dajati vtis informativnega in resnega vpogleda v življenja pripadnikov skrajne desnice, čeprav na več mestih izpade kot burkaška parodija na ravni SNL skeča, ki ni namenjen razmisleku, ampak zgolj praznoglavemu posmehovanju. A film želi, da ga jemljemo resno, čeprav se mu ne ljubi poglobiti v obravnavane problematike, ampak te zreducira na material, ki je bolj naiven in prazen kot najbolj trapasta klovnovska predstava za vrtce. Če vas zanima globji in odrasel vpogled v vzroke za vzpon skrajnega desničarstva, si oglejte klasiko American History X, medtem ko bo skropucalo Cuck prepričalo le najbolj goreče liberalce, ki svet vidijo v zgolj belih in črnih barvah.
