Piše se leto 1994. V majhnem britanskem rudniškem mestu se skupina mladih odpravi na ribarjenje, da bi ujela lokalno velikansko ribo, katere se drži skorajda mitski status. Redko je moč zaslediti film, kjer bi osrednji zaplet predstavljal ribolov, toda ravno to se zgodi v komični drami Pond Life režiserja Billa Buckhursta; gre za nesentimentalno, iskreno, ganljivo in duhovito mojstrovino filmskega socialnega realizma, ki natančno oriše stanje duha odraščanja v majhnem mestu, kjer se vsi poznajo med seboj in nobena zasebna kriza ne ostane skrita. Buckhurst in scenarist Richard Cameron v filmu dajeta prostor mladim, ujetim v monotono in trpko okolje propadajočega delavskega mesta, kjer se ribolov zdi ena od redkih stvari, ki jim pomaga ublažiti kruto resničnost. Film predstavi izredno pisano galerijo likov, ki se ponašajo s človeškimi napakami, hkrati pa so simpatični, prizemljeni in takšni, da se z njimi gledalec nemudoma poistoveti. Zahvala za to gre predvsem odlični igralski zasedbi, med katero velja izpostaviti fenomenalno Esme Creed-Miles v vlogi lokalne posebnice Coco, ki pod svojo avtistično otroško naivnostjo skriva močan obrambni mehanizem, ki jo brani pred travmatično preteklostjo. Zgodba na subtilen, odgovoren in iskren način predstavi tipične pasti odraščanja, ki ostajajo aktualne še danes (od nesrečnih ljubezni, potlačenih travm, prepirov s starši pa vse do zaprte skupnosti, ki rada vtika nosove v težave drugih ljudi) in jih zapakira v film, ki je enako nenavaden kot tudi ganljiv. Pond Life od gledalca zahteva ogromno potrpežljivosti (morebiti celo preveč), a ko ta izlušči poanto, proti kateri film potuje, je deležen nepozabne emocionalne izkušnje.