Vince Vogue Anžlovar in Andrej Košak sta bila ena izmed prvih slovenskih režiserjev v samostojni državi, ki sta uspela s svojimi filmi privabiti množice gledalcev, med drugim tudi tiste, ki so se domačega filma povečini izogibali (delno upravičeno). Tretji, ki je za seboj pustil omenjena dva in se nekaj časa kitil s titulo “najbolj gledanega slovenskega filma v samostojni državi”, je bil Branko Đurić – Đuro s komično dramo Kajmak in Marmelada. Đuro je bil do leta 2003, ko je film izšel, že znana osebnost na domači zabavni sceni, saj je v 90. letih obnorel občinstvo s serijo Teater Paradižnik, njegov celovečerni prvenec pa se je dotaknil src z enako zabavno kot bridko ljubezensko zgodbo o brezdelnežu Božu (Đuro) in njegovem potrpežljivem dekletu Špeli (Tanja Ribič), preko katere se ponorčuje iz stereotipov, ki jih imajo južnjaki o Slovencih in seveda obratno. Prednost pričujočega filma je kakopak v tem, da je izredno gledljiv, dinamičen, poln toplega humorja, ki nikoli ne zapade v pretiravanje ali (močno) vulgarnost, poleg tega pa Đuro pusti zgodbi dihati in se je ne brani obarvati z bolj dramatičnimi trenutki. Škoda le, da film postreže s povprečnimi igralskimi kreacijami (Đuro igra samega sebe in tako v vlogo ne vloži veliko napora, Ribičeva pa večino časa deluje kot da bi bila strašansko nervozna), enodimenzionalnimi liki ter nekaterimi povsem nevmesnimi prizori (scena, kjer Ribičeva pokaže svoje oprsje, je tako nenamerno komična, da izpade patetično). Navkljub napakam je Kajmak in Marmelada spodobna zabava, ki za razliko od vulgarščin tipa Pr’ Hostar zna nasmejati gledalca in pri tem ceniti njegovo inteligenco.
