Steve praznuje 60. rojstni dan, toda razlogov za njegovo veselje že dolgo ni več. Zaprt za štirimi stenami svojega propadajočega stanovanja brez elektrike, se predaja alkoholu in samopomilovanju, hkrati pa obuja spomine na preteklost, s katerimi skuša analizirati dogodke, ki so ga pripeljati do tega nesrečnega trenutka. I’m Not Here je pretresljiva in tesnobna drama o človeku, katerega spremljamo skozi tri različna obdobja; kot otroka, ki je priča ločitvi svoji staršev, kot odraslega človeka, ki se kljub srečnemu zakonu in rojstvu sina ne uspe odpovedati razvajanju z alkoholom in kot zagrenjenega starca, ki v svojem stanovanju čaka na konec življenja. Slednji deli filma so hkrati tudi najmočnejši in najbolj prepričljivi, še posebej po zaslugi odličnega J.K. Simmonsa, ki ne spregovori niti besede, zato pa njegova obrazna mimika in srhljivo vzdušje izolacije in osebnega propada zadanejo gledalca naravnost v srce. Ravno zato je škoda, da so flashbacki iz preteklosti tako klišejski, nevzdušni ter pretirano melodramatični in filmu vzamejo ogromno pristnega občutka socialnega realizma in moralke o peklu alkoholizma. Problem omenjenih flashbackov je predvsem v slabo izdelanih likih, o katerih ne izvemo ničesar pomembnega (Stevova žena, sin, njegov najboljši prijatelj), hkrati pa se film zateka k pretirani misterioznosti, ki tokrat ni privlačna, ampak prej nadležna. I’m Not Here ni slab film, vseeno pa bi bolje funkcioniral kot enodejanka brez flashbackov, tako pa smo deležni nekonsistentnega pripovednega toka in vzdušja, ki včasih zadane v bistvo krute resničnosti, spet drugič pa pade na raven TV limonade.