Lords of Chaos (2019)

Rating: 7.5 out of 10.

V zgodovini metal glasbe verjetno ni bilo bolj zloglasnega in krvavega obdobja kot je bil čas vzpona drugega vala norveškega black metala. Tega so med drugim zaznamovali sežigi cerkva, homofobni in rasistično motivirani umori, provokativna ikonografija ter predvsem močno rivalstvo med Euronymousom, kitarista black metal senzacije Mayhem in njegovim nekdanjim prijateljem Krisitanom “Vargom” Vikernesom. Slednje se je tudi tragično končalo 10. avgusta 1993, ko je Vikernes umoril Euronymousa in bil obsojen na 21 let zapora. Film Lords of Chaos, ki ga je posnel Jonas Akerlund, nekdanji bobnar black metal legende Bathory, se sicer osredotoča na zgoraj omenjeno obdobje, vendar pa ne gre za klasično biografijo o vzponu in padcu skupine Mayhem, temveč svoj čas nameni prikazu težavnega odnosa in rivalstva med Vikernesom in Euronymousom, ki ju odlično odigrata Emory Cohen in Rory Culkin. Filmu se pozna, da se ga je lotil nekdo, ki je bil nekoč aktiven na black metal sceni in da s tem pozna privlačno moč omenjene glasbe, zaradi katere je skandinavska mularija svoje čase dobesedno ponorela. Akerlund brez sentimentalizma in z veliko mero surovosti prikaže tako svetle kot mračne plati omenjenega obdobja ter posledice, ki jih prinese posameznikova odločitev, da bo svoje življenje ogrozil za ohranitev imidža. In četudi niste docela seznanjeni z black metalom, vam film nameni dovolj informacij za vsaj osnovno razumevanje tematike, vse skupaj pa je zabeljeno s črnim humorjem in ščepcem nepričakovano ganljivih prizorov. Če bi filmu lahko kaj očitali, je to, da vsi liki govorijo z ameriškim naglasom in da je na trenutke mogoče preveč temačen in nasilen za povprečnega gledalca, toda to je black metal glasba; daleč od povprečnosti.

Blood Simple (1984)

1

Rating: 7.5 out of 10.

Filmski prvenec bratov Coen spada v žanr filma noir iz dveh praktičnih razlogov; zaradi omejenega proračuna, ki sta ga brata imela na voljo in njune želje, da bi posnela – recimo temu – “ljubezensko pismo” žanru, ki ga obožujeta. Blood Simple sicer ni klasični film noir, saj se ne odvija v urbani džungli, obdani z meglo, dežjem in smogom, ampak gledalca popelje v soparni in nič mračni Teksas, kjer je že v uvodni naraciji pojasnjeno, da gre za tisti del dežele, kjer se mora vsak posameznik znajti sam. Sredi tega vročega okolja se znajdejo bogataš Marty, ki najame sluzavega zasebnega detektiva (žlehtnobno zabaven M. Emmet Walsh), da bi našel dokaze o ženini nezvestobi. Ko so sumi potrjeni, Marty naroči detektivu, naj umori ženo in njenega ljubimca, toda preprosto opravilo se kmalu zaplete in pot do cilja postaja vse bolj umazana in krvava. Blood Simple resda posvoji klišejski zaplet o ljubosumnih možeh, ki se skušajo maščevati svojim nezvestim ženam, toda znotraj tega brata Coen poskrbita, da nobena minuta filma ne izpade kot pogrevanje stare “župe” in predvidljivo kopičenje že neštetokrat videnih vzorcev. Za takšen rezultat se je potrebno zahvaliti vrhunskemu tempu, nekonvencionalnemu pripovednemu toku, odličnim igralskim predstavam (poleg Walsha se v vlogi netipične usodne ženske odlično znajde Frances MacDormand) ter enemu od najbolj napetih, mojstrsko izvedenih in surovih klimaksov v zgodovini filma. Seveda se filmu pozna nekaj začetniških napak (liki bi recimo lahko bili bolje razdelani), toda Blood Simple je več kot vzpodbuden začetek kariere legendarnih bratov Coen.