Svobodna adaptacija pulp kriminalnega romana Badge of Evil bi za kariero Orsona Wellesa pomenil renesanso, vendar pa do tega žal nikoli ni prišlo; že med snemanjem je prihajalo do pogostih kreativnih nesoglasij med Wellesom in studiem Universal, ki je šel celo tako daleč, da je končni izdelek močno porezal in spremenil do te mere, da se ni več skladal z režiserjevo izvorno vizijo. Šele leta 1998 je luč sveta ugledala različica, narejena izključno po Wellesovih navodilih in četudi ne bomo nikoli docela vedeli, kakšno verzijo je imel filmski velikan v mislih, lahko zatrdimo, da se je tej pričujoča različica še najbolj približala. Touch of Evil se sicer šteje za enega od zadnjih velikih filmov noir, ki so tedaj že prešli v fazo zatona popularnosti žanra, vendar pa je Welles ustvari izdelek, ki posvoji nekatere tradicionalne elemente noira in jih modernizira. Dogajanje je postavljeno v vroče zakotno mestece na ameriško-mehiški meji, kjer nekega večera eksplodira bomba, podtaknjena pod avtomobil vplivnega gradbenega pogodbenika, ozadje incidenta pa raziskujeta agent iz oddelka za narkotike Vargas (Charlton Heston) in skorumpirani, godrnjavi in cinični policist Quinlan (Welles). Kot je moč od Wellesa pričakovati, Touch of Evil ni generični film noir, ampak postreže z mnogimi za tedanje čase drznimi tehničnimi podvigi (med drugim s več minut trajajočimi neprekinjenemi kadri), odličnim tempom, neolepšanim prikazom policijske korupcije in nevarnosti preprodaje mamil, kompleksno in inteligentno zgodbo ter z enim najboljših zlikovcev na velikem platnu (Quinlan). Prednost pričujočega filma je predvsem v tem, da umirajočemu žanru vlije novo življenje in navkljub vsem težavam na snemanju Welles ustvari še eno veliko umetnino, ki je potrebovala lep čas, da se je zapisala v zgodovino. Pravici je sedaj zadoščeno.
