Can You Ever Forgive Me? (2018)

Rating: 7.5 out of 10.

Pisateljica Lee Israel se je javnosti prvič predstavila v 70. in 80. letih minulega stoletja, ko je napisala veliko število biografij znanih igralcev, novinarjev in celo kozmetičnega tajkuna Esteéja Lauderja. A ob prihodu v 90. leta je njena kariera trčila ob dno; zaradi pomanjkanja denarja in naraščujočega alkoholizma se je začela utapljati v finančnih težavah, njeno problematično samotarsko obnašanje in trmoglavost pa sta ji uničili vse možnosti, da bi se lahko postavila na noge. Na tem mestu se začne biografska komična drama Can You Ever Forgive Me?, sicer popis njenega najbolj znanega obdobja, ko je služila denar s pomočjo ponarejanja okoli 400 pisem umrlih umetnikov, kasneje pa je krenila celo tako daleč in začela krasti originalna pisma iz knjižnic in muzejev. Film se kljub težki tematiki in problematičnemu osrednjemu liku ne odvija kot zamorjena moralna drama, ampak kot trpka komedija v stilu Woodyja Allena, obarvana z jazzom in indie rock glasbo, duhovitimi dialogi ter presunljivim igralskim duetom komičarke Melisse McCarthy v vlogi Israelove ter simpatični Richard E. Grant kot njen gejevski prijatelj ter kriminalni partner Jack. Oba igralca sta na vrhuncu svoje moči, še posebej McCarthyjeva dokaže, da je mnogo več kot zgolj obraz za lahkotne komedije. Tematika literarnega ponarejanja morebiti ne zveni kot zanimiva snov za film, toda Can You Ever Forgive Me? jo predstavi na zanimiv, navihan ter ganljiv način, tako da gledalec lahko do določene mere vzpostavi sočutje do glavne junakinje in njenega boja za preživetje. Simpatična biografija z oskarjevskimi nastopi.

If Beale Street Could Talk (2019)

Povezana slika

Rating: 8 out of 10.

Barry Jenkins, ki je pred dobrimi tremi leti presenetil z ganljivo poetično dramo o odraščanju in iskanju lastne identitete Moonlight, si je za svoj naslednji projekt izbral nekaj precej ambicioznega; filmsko adaptacijo romana If Beale Street Could Talk pisatelja Jamesa Baldwina, ki pripoveduje zgodbo o Tish, mlademu dekletu iz Harlema in njenih prizadevanjih, da bi dokazala nedolžnost svojega zaročenca, ki prestaja zaporno kazen zaradi obtožb posilstva. Kot je za Jenkinsa značilno, tudi ta film odlikuje nelinearno pripovedništvo, saj zgodba večkrat preskakuje med različnimi časovnimi obdobji in postreže s flashbacki, katerih namen je prikazati razvoj nedolžne romance in kasneje resne ljubezni med glavnima junakoma. Navkljub temu, da se osrednji zaplet vrti okoli zločina (posilstvo), filma ni moč obravnati kot kriminalni triler, ampak podobno kot pri Moonlight grenko zgodbo o odraščanju sprva naivnega dekleta, ki mnogo prezgodaj trči ob surovo realnost ne zgolj njenega vsakdana, ampak družbe nasploh. Jenkins na subtilen in odgovoren način razgali podcenjujoč odnos ameriškega družbenega in sodnega sistema do temnopoltih, pri tem pa ne išče krivce, ampak zgolj pouči gledalca o tem, da se te stvari ne bi smeje dogajati. Film znova poskrbi za mnogo ganljivih poetičnih trenutkov, podkrepljenih s čudovito klasično glasbo, izvrstno igro ter ustreznim ravnovesjem med liričnostjo in kritičnostjo. If Beale Street Could Talk se v marsičem zgleduje po svojemu predhodniku Moonlight, vendar pa to ne pomeni, da gre za njegovo imitacijo; Jenkins je v kritičnem sporočilu tokrat bistveno bolj neposreden in manj simbolističen, hkrati pa ohrani občutek za filmsko estetiko in že večkrat omenjeno poetičnost. Še en Jenkinsov zadetek v polno.