Sam zase v šali vedno rečem, da je v politik največji zdrahar tisti, katerega so polna usta “sprave” med nasprotujočima si stranema v času 2. svetovne vojne. Leta 2018 smo žal še vedno razdeljeni med bele in rdeče, med partizane in domobrance, med žandarje in ravbarje kot da bi bili nevzgojeni otroci v vrtcu. S konceptom sprave, ki zaenkrat vodi zgolj do poutvarjanja zgodovine in ideološkega navijaštva se poigra tudi Janez Burger v kratkem igranem filmu Sprava. Ta je zamišljen kot ponavljajoči se prikaz bojevanja med rdečimi in črnimi, ki se v mračnem gozdu vedno znova streljajo, pobijejo in oživijo kot utrujeni zombiji. Ta absurdna situacija je pravzaprav zelo domiseln prikaz stanja naše družbe, ko beseda nanese na 2. svetovno vojno; vsak stoji na svoji strani, nasprotnika dojema kot najhujšega sovražnika, se kolje do onemoglosti zavoljo prazne ideologije in vse težje razlikuje med stanjem živosti in mrtvila. Da smo Slovenci ujetniki samih sebe in lastne preteklosti, verjetno ni treba poudarjati. Da se zaradi tega spreminjamo v zombije, prav tako ni novost. Sprava kombinira absurdno tragedijo in grozljivko z namenom ozaveščanja gledalca o tem, v kako nesmiselnem krogu obtoževanj se vrtimo. Na koncu bodo od vsega skupaj ostali zgolj prazni pogled in prelita kri. Do zadnje izgubljene zmage.
Ocena 4
