Batman V Superman: Dawn of Justice je bil že od začetka zastavljen izredno ambiciozno; kot konkurenca tedaj dominantnemu filmskemu studiu Marvel in kot drugo poglavje v novo superherojsko vesolje imperija DC stripov. Film režiserja Zacka Synderja je zamišljen kot nadaljevanje filma Man of Steel in se osredotoča na ideološki konflikt med Supermanom, ki se je po skorajšnjem uničenju Metropole prisiljen soočiti s posledicami svojih nepremišljenih dejanj in Batmanom, ki se je po dveh desetletjih opravljanja svojega dela prelevil v ubijalsko orožje, ki se požvižga na zakone in jemlje pravico v svoje roke. V nasprotju z lahkotnejšimi Marvelovimi filmi je Batman V Superman: Dawn of Justice njihovo popolno nasprotje; Snyderjevi superheroji so bistveno bolj mračni, konfliktni in le s težavo držijo ravnotežje med lastnimi moralnimi kodeksi ter zakoni, ki jih postavlja družba. Ravno zaradi izrazite mračnosti in vsebinske kompleksnosti je film po svoje dobrodošla osvežitev žanra, četudi kot celota prinaša zelo mešane rezultate. Snyderjev spektakel je najmočnejši, ko se posveča konfliktu med naslovnima likoma, ki ju odlično odigrata Ben Affleck v najbolj nasilni različici Batmana doslej in s hladno karizmo zaznamovani Henry Cavill. Med adute Spor med Batmanom in Supermanom predstavlja srce filma, kar pa žal ne moremo reči za vse ostalo, kar želi Snyder servirati v slabih treh urah; Batman V Superman: Dawn of Justice je prenasičen z vmesnimi zgodbami, ki niti približno niso tako zanimive kot osrednja, ta pristop pa s seboj prinaša dodatne težave kot so nekonsistenten tempo in pomanjkanje čistega fokusa. Če bi film zmetal ven vsaj polovico tega, kar želi razviti in se osredotočil zgolj na spopad med naslovnima junakoma, bi bil bistveno boljši in verjetno tudi bolj pozitivno sprejet. Navkljub temu je Batman V Superman: Dawn of Justice spodoben epski spektakel, ki prinaša nekaj zanimivih idej v zlajan žanr superherojskih filmov.