Legendani Quentin Tarantino je že s svojim prejšnjim filmom, vojno farso Inglorious Basterds nakazal, da se zanima za žanr vesterna, s filmom Django Unchained pa se je v omenjeni žanr spustil z dušo in telesom. Naslovni junak je osvobojeni suženj, ki v družbi ciničnega lovca na glave potuje po rasističnem ameriškem jugu, da bi osvobodil svojo ženo, ki je v lasti gobezdavega in psihopatskega gizdalina. Zgodba na površju ne načne kaj posebno novega; motiv maščevanja je v filmih star kot je stara sedma umetnost, toda Tarantino je mojster tega, da v že znane, skorajda klišejske zaplete vnese nekaj povsem unikatnega, provokativnega in obešnjaškega. Django Unchained je zbirka najboljšega, kar premore Tarantino; izvrstni dialogi, pestra galerija ekscentričnih likov, izrazito črn humor, ekscesno nasilje in politično nekorekten odnos do občutljivih problematik, ki navkljub temu, da se film odvija le nekaj let po koncu ameriške državljanske vojne, ostajajo (žal) aktualne tudi danes; od primitivnosti rasizma pa vse do programskih nebuloz desničarskega ekstremizma. Toda Tarantino se ne sebi primerno ne podreja sentimentalizmu in lažnemu optimizmu, ampak brez dlake na jeziku in posmehljivo obračunava z rasistično mentaliteto. Da film venomer ostaja na ravni presežka, pa poskrbi tudi ansambel samih prvorazrednih igralcev; od Jamieja Foxxa, Christopha Waltza, Leonarda DiCapria pa vse do Samuela L. Jacksona v vlogi črnca, ki sovraži lastno raso. Rezultat tega je žanrska klasika, eden najboljših vesternov po Eastwoodovi klasiki Unforgiven in zaenkrat Tarantinov najboljši film v karieri.
