Romantične komedije dandanes postajajo vse bolj cinične, samoironične in se namerno rogajo pravilom lastnega žanra, zato je prostora za neškodljivi sentimentalizem, naivnost in sanjarjenje bolj malo. A za to je francoski romantični komediji Amélie malo mar in se nesramežljivo vrača v čase klasičnih filmov, ki so gledalcu ponudili zvrhan koš naivnega optimizma in navihanosti, katero vsakdo izmed nas med odraščanjem slej ko prej bodisi zanemari ali popolnoma pozabi. Naslovna junakinja je namreč mlado dekle iz Pariza, ki je okolici znana po svojih ekscentričnih navadah in prikupni zmedenosti, sama pa verjame v dobro ljudi in se tekom življenja odloči pomagati drugim. Nesebično in iz gole dobrote. Da pa pri tem tudi sama naleti na ljubezen in to na najbolj nenavaden način, ni ravno presenetljivo. Amélie je šarmantna staromodna komedija, katere uspeh je odvisen od tega, če se je gledalec pripravljen za dve uri potopiti v nekoliko sanjski svet iskrenosti in dobre vere v prihodnost. In če filmi s podobno vsebino običajno prestopijo mejo dobrega okusa in zapadejo v pravljičnost, je optimistični duh Amélie preveč očarljiv, da bi se mu lahko uprli in izpostavlja tisto neškodljivo sentimentalnost, katero občasno potrebujemo. S pomočjo odlične Audrey Tautou, ki izžareva šarm “stare francoske šole”, barvitimi podobami, inspiracijskimi citati, toplim humorjem in simpatični liki se film dvigne krepko nad povprečje in gledalca spomni, da so na tem svetu še malenkosti, ki nam dajejo moč in naredijo naš vsakdanjik bogatejši. Šarmantna klasika.
