Ridley Scott pri svojih 86. letih več kot očitno ne razmišlja o tem, da bi se upokojil, kar je po svoje občudovanja vredna odločitev, še posebej, ko se samozavestno lotiš nadaljevanja enega od svojih najbolj priljubljenih in kritiško hvaljenih filmov v karieri, akcijskega epa Gladiator, ki je pred četrt stoletja za nekaj časa znova obudil tedaj že rahlo pozabljen žanr filmov s t.i. “meči in sandali”. Nadaljevanje se odvija 16 let po dogodkih iz prvega filma in spremlja mladega bojevnika Luciusa (Paul Mescal), katerega dom v Severni Afriki zasede rimska vojska, njega pa kot ujetnika odpelje v Rim, da bi sodeloval v krvavih gladiatorskih bitka v slovitem koloseju. Gladiator II je film, ki se močno zaveda vplivnosti svojega predhodnika in se mu klanja na vsakem koraku z nostalgičnimi flashbacki in drugimi bolj ali manj posrečenimi referencami, obenem pa se tudi na vsebinski ravni oklepa motiva maščevanja, kar dela zgodbo dokaj predvidljivo in formulaično. Scott se obenem še vedno ne more upreti vizualnemu ekscesu in drugim pretiravanjem, zaradi katerih gladiatorske bitke izpadejo kot pretepaške sekvence iz računalniških iger, še slabše pa jih odnesejo nekateri resnično obupni posebni učinki, ki si jih 250 – milijonski spektakel ne bi smel privoščiti. Če pa je gledalec pripravljen spregledati te kikse in se sprijazniti z dejstvom, da nadaljevanje ne seže predhodniku niti do kolen, bo ugotovil, da je Gladiator II zelo soliden akcijski spektakel z nekaterimi odličnimi igralskimi predstavami (še posebej navdušujoč je Mescal, ki se v zanj netipični vlogi akcijskega heroja zelo dobro znajde, medtem ko je Pedro Pascal nekoliko neizkoriščen, veteran Denzel Washington pa očarljivo teatralen), brutalnimi akcijskimi prizori, razkošno vizualno podobo in kratkočasnim dogajanjem, ki dobro lovi ravnotežje med dramo in humorjem. Simpatični dodatek h kultnemu filmu.

Režiser in scenarist Adam MacDonald je že s svojim prejšnjima celovečercema, pustolovsko srhljivko Backcountry in psihološko grozljivko Pyewacket izkazal kot avtor, ki ga močno zanima kompleksen odnos med človekom in naravo, slednja pa je pogosto prikazana kot nekontrolirana in podivjana entiteta, ki piše svoje zakone in deluje po principu preživetja močnejšega. V Backcountry je bil to črni grizli, ki ogroža dva nedolžna pohodnika, medtem ko v najnovejšem filmu z zgovornim naslovom Out Come the Wolves orjaškega kosmatinca zamenjajo volkovi, ki znova ogrožajo nič hudega sluteče ljudi. Tokrat so to najboljša prijatelja in izkušena lovca (hkrati pa tudi nekdanja ljubimca za eno noč) Sophie in Klye ter njen cinični zaročenec Nolan, ki bi rad izkustil lov na lastni koži. In kar se začne kot vikend neobremenjenega druženja, se kmalu spremeni v okruten (in predvsem krvava) boj za preživetje, ko trojica naleti na čredo divjih volkov. Zgodba filma sama po sebi ni nič posebnega in je že kar lenobno preprosta, vendar pa želi MacDonald dogajanju dodati nekaj čustvene globine z izoblikovanjem težavnega ljubezenskega trikotnika med osrednjimi liki, ki pa žal ni tako zanimiv kot bi moral biti. Prva polovica filma Out Come the Wolves je tako namenjena nekoliko dolgočasni in predvidljivi romanci, šele nato pa v zgodbo vskočijo volkovi in dogajanje naredijo bistveno bolj živahno in razburljivo; MacDonald se znova izkaže z impresivnimi akcijskimi prizori (impresivnimi glede na majhen proračun filma), izvrstnim stopnjevanjem napetosti in brutalnostjo, ob kateri je moč začutiti vsak napad divjih živali. V tem delu film najbolj zasije in res je škoda, da se moramo gledalci do tja prebiti z osladno ljubezensko zgodbo, ki navkljub spodobnim igralskim predstavam nikoli ne pade na plodna tla. Out Come the Wolves je spodoben film o preživetju v divjini, vendar pa se zavoljo oklepanja pri klišejih nikoli ne prebije iz sivega povprečja.