Hollywood si v svoji obsedeni želji po hitrem dobičku očitno ne ustavi tudi pri najbolj nespametnih odločitvah, ki so že na samem začetku obsojene na propad; mednje spada tudi ideja o vnovičnem zagonu / moderni predelavi gotskega trilerja The Crow iz leta 1994, v katerem je svojo zadnjo vlogo odigral tragično preminuli Brandon Lee kot od mrtvih vstali maščevalni rocker Eric Draven. Njegov nastop je tudi po tridesetih letih tako ikoničen in nepozaben kot Ledgerjev Joker iz uspešnice The Dark Knight, zato je vsakdo, ki je v številnih nadaljevanih poskušal nadomestiti pokojnega igralca, v dotični vlogi pričakovano neslavno pogorel. In ista usoda čaka tudi sicer zelo talentiranega Billa Skarsgaarda, ki v novi različici odigra mladoletnega prestopnika, ki živi v popravnem domu in se tam nesmrtno zaljubi v Shelly, ki je na begu pred vplivnimi kriminalci z nadnaravnimi močmi. Dvojico kakopak umorijo, Eric pa vstane od mrtvih kot superheroj, ki mora najti Shellyjinega morilca in s tem rešiti njeno dušo. Pričujoči film je že pred izidom naletel na močan odpor pri gledalcih zaradi obupnih napovednikov, iz projekta pa se je tudi cinično norčeval Alex Proyas, režiser originalnega filma iz leta 1994. Zato se je na presenečenje nikogar izkazalo, da je The Crow filmska polomija na vseh ravneh. Režiser Rupert Sanders se je distanciral od za franšizo značilne gotske atmosfere in namesto tega izpljunil vizualno grdo, generično, dolgočasno in razvlečeno urbano kriminalko brez kreativnosti, energije ali česarkoli, kar bi gledalca vznemirjalo in / ali zabavo za slabi dve uri. Igralske predstave so povečini porazne (še posebej Skarsgaard deluje, kot da si v filmu sploh ne želi biti), tempo obupno počasen, dialogi naravnost obupni oz. na ravni smeti, ki jih zaplodi program za umetno inteligenco, akcijske sekvence pa nevznemirljivo monotone. The Crow je film, ki dobro zajame modro misel Stephena Kinga: “Mrtvo naj včasih ostane mrtvo.”

Eden od najpogostejših razlogov, da so filmske adaptacije računalniških iger pregovorno zanič, je filmarjevo nerazumevanje tega, kar je igre naredilo tako popularne in to je precej razvidno tudi v najnovejščem celovečercu Elija Rotha, ki se je lotil svoje vizije (ali nekaj temu podobnega) priljubljene franšize ZF pustolovskih iger Borderlands. Te bi na najbolj preprost način opisali kot mešanico klasičnih avantur Indiana Jonesa in postapokaliptičnih utopij tipa Mad Max z veliko poudarka na barvitih svetovih in odštekanem humorju, skoraj nič od tega pa ni na spregled v obravnavanem Rothovem zmazku od filma. Že to, da so film pacali skupaj skoraj štiri leta in da so nekatere prizore morali snemati še enkrat (in to celo z drugim režiserjem, saj je Rotha začasno zamenjal Tim Miller), priča o tem, da Borderlands ni imel veliko možnosti za uspeh in temu primeren je tudi končni rezultat. Film premore zelo generično zgodbo lovke na glave Lilith (vidno zdolgočasena Cate Blanchett), ki odpotuje na domači puščavski planet Pandoro, da bi našla hčerko (razigrana Ariana Greenblatt, ki predstavlja daleč najboljši del filma) vplivnega magnata, ki ima v lasti ključe starodavnega trezorja, v katerem so shranjeni zakladi pozabljene napredne civilizacije. Borderlands je morebiti še najmočnejši, ko uspešno ustvari vizualno razkošnost in odštekanost planeta Pandore, vendar pa se žal hitro izkaže, da Roth nima pojma, kako bi ustvarjenemu svetu dodal globino ali kakršnokoli obliko relevantnosti, kar v praksi pomeni, da Pandora ostaja zgolj lepa kulisa za prazno dogajanje. Igralske predstave so na avtopilotu, akcijski prizori so posneti zelo kaotično in monotono, šale so povečini obupne (najslabše jo odnese Jack Black kot gobezdavi robot Claptrap, ki je v igrah prikupno zmeden, scenarij pa že kar žaljivo lenoben. Borderlands je tako nov žebelj v krsto filmskih adaptacij računalniških iger.