Britanska igralka Daisy Ridley je vsekakor očarljiva in prikupna, še posebej, ko se loteva vlog ekscentričnih in psihološko kompleksnih žensk v manjših, neodvisnih filmih kot sta Sometimes I think about Dying in Magpie. Zato pa je Ridleyjeva bistveno manj uspešna v vlogah akcijskih junakinj, katerim preprosto ni kos; že v Disneyjevi trilogiji nadaljevanj ZF franšize Star Wars je bil njen sprva zanimiv lik bojevnice Rey hitro podvržen kozmetičnemu feminizmu, ki je iz žensk ustvarjal popolne in nezlomljive superherojke (t.i. sindrom Mary Sue), s podobno težavo (četudi v manjši meri) pa se srečuje tudi akcijski triler Cleaner, ki poskuša znova prodati Ridleyjevo kot izklesano akcijsko frajerko. V pričujočem filmu igra vlogo nekdanje vojakinje Joey, ki se preživlja kot čistilka oken v nebotičniku, hkrati pa mora skrbeti za svojega avtističnega brata, povrhu tega pa trči ob radikalnih ekoteroristov, ki nekega včera vdrejo v stavbo, zajamejo talce in pripravljajo teren za enega najhujših množičnih pokolov v zgodovini države. Če vas je bežni opis filma močno spominil na akcijsko klasiko Die Hard, se niste zmotili; Cleaner skuša na vse možne (in povečini patetične) načine kopirati omenjeni film, le da je pri tem zastrašujoče nesposoben, kar je presenetljivo, saj je film režiral Martin Campbell, ki ima pod pasom nekaj sila spodobnih akcijskih filmov kot so Zorro in Casino Royale. Ridleyjeva se sicer močno trudi pustiti nekakšen vtis, vendar ji ta trud ne pomaga, če igra v filmu z nesmiselno zgodbo, šibkim scenarijem, nekaterimi naravnost neumnimi odločitvami (ena od teh je tudi ta, da zlikovca, ki ga igra vedno karizmatični Clive Owen, ubije že v prvi tretjini) in pomanjkanjem suspenza, kar je tudi posledica izredno bednih in dolgočasnih zlikovcev, ki večino časa preživijo ob razlaganju plitkih komentarjev o globalnem segrevanju in aktivistki Greti Thunberg. Končni rezultat je dolgočasen akcijski film, ki ga pogojno rešuje občasni šarm Ridleyjeve, vendar pa to niti približno ni dovolj, da Cleaner ne bi zdrsnil v pozabo.

Izbira Barryja Jenkinsa kot režiserja predzgodbe / nadaljevanja uspešnice The Lion King, sicer “žive” predelave Disneyjeve animirane klasike iz leta 1994, se zdi zelo nenavadna; Jenkins se je namreč doslej uveljavljal predvsem v bolj artističnih krogih s klasikami kot sta Moonlight in If Beale Street Could Talk, zato se njegov skok v komercialne vode z delom za gigantski studio kot je Disney, zdi enako tvegan kot tudi fascinanten. Je možno, da lahko Jenkins s svojimi nekonvencionalnimi prijemi in močno umetniško vizijo vnese nekaj svežine v utrujajoč trend povečini brezdušnih preoblek klasik, ki so namenjene zgolj finančni molži? V primeru filma Mufasa: The Lion King je odgovor žal prej negativen kot pozitiven, čeprav je končni rezultat nekoliko boljši od porazne predelave v režiji Jona Favreauja. Kot že izdaja sam naslov, film spremlja bodočega levjega kralja Mufaso, ki je še kot mladič ločen od svojih staršev, dokler ga ne posvoji bližnje pleme levov, kjer se spoprijatelji s polbratom Tako (bodoči zlikovec Skar) in krene na dolgo potovanje proti mistični deželi Milele. Mufasa: The Lion King s tehnične plati prinaša zadovoljive rezultate; vizualna plat film je spektakularna in napolnjena z barvitimi lokacijami, akcijski prizori so vznemirljivi in pohvaliti je treba tudi rahel napredek pri fotorealistični animaciji živali, ki imajo tokrat nekoliko bolj ekspresivne obraze, kar dogajanju doda nekaj potrebnega čustvenega naboja. Žal pa filmu krepko spodrsne na vsebinski ravni, saj nikoli ne uspe upravičiti svojega obstoja; z vidika širše zgodbe o levjem kralju ne pove oz. pokaže nič novega, veliko prizorov je razvlečenih in napolnjenih s presenetljivo generičnimi glasbenimi točkami, največja krivica pa se zgodi hudobnežu Skaru, ki tokrat izpade še bolj bledo, neizstopajoče in patetično kot v predelavi iz leta 2019. Jenkins se trudi, da bi iz formulaičnega materiala ustvaril nekaj več, toda Mufasa: The Lion King je povečini dolgočasna in nepotrebna predzgodba, česar se glede na skromen zaslužek v uvodnem vikendu zavedajo tudi gledalci.