Pred devetimi leti se je legendarni avstralski filmar George Miller odločil obuditi franšizo, s katero se je proslavil; govora je kakopak o seriji avstralskih postapokaliptičnih filmov Mad Max, katerega novo poglavje Fury Road je postavilo nove standarde znotraj žanra akcijskih spektaklov in dostavilo eno najbolj vznemirljivih in razkošnih filmskih stampedov 21. stoletja. Toda eden od najbolj prepoznavnih elementov omenjenega filma ni bil (zgolj) ikonični Max, ampak neustrašna obritoglava bojevnica Furiosa (izvrstna Charlize Theron), nekdanja pripadnica vojske sadističnega Immortan Joeja, ki se nato obrne proti njemu in potuje skozi avstralsko postapokaliptično puščavo v družbi Joejevih nekdanjih suženj. In kot razkrije že naslov najnovejšega filma v franšizi, je Furiosa: A Mad Max Saga hkrati samostojen film kot tudi predzgodba Fury Road, ki se osredotoča na tragično zgodbo naslovne junakinje (namesto Theronove jo upodobi enako presunljiva Anya Taylor-Joy), kateri v otroštvu umorijo mater in pristane v suženjstvu diaboličnega Dementusa (neprepoznavni Chris Hemsworth v eni od svojih najboljših predstav v karieri), nato pa se znajde v navzkrižni vojni za vodo in gorivo, hkrati pa seveda načrtuje maščevanje za materino smrt. Film Furiosa je s seboj nosil ogromna pričakovanja, ki pa jih Miller povečini izpolni; s tehničnega vidika gre znova za čisti presežek, saj je film vizualno razkošen in napolnjen s sapo jemajočimi akcijskimi prizori, ki jih zmore dostavili zgolj Miller. Film prav tako odlično lovi ravnotežje med turbolentnim blockbusterjem in presenetljivo emocionalno zgodbo glavne junakinje, hkrati pa veliko časa nameni tudi prikazu družbenega postapokaliptičnega kaosa ter napetosti med posameznimi frakcijami, ki se borijo za najbolj zaželjene surovine. Zaradi teh detajlov svet obravnavane franšize postane bolj bogat in hkrati zgradi temelje za nove zgodbe, katerim bomo priča v prihodnje. Četudi Furiosa: A Mad Max Saga ne doseže vrhunskosti Fury Road in ima nekaj vsebinskih lukenj, gre še vedno za vznemirljiv akcijski film, ki dokaže, da lahko franšiza Mad Max obstaja tudi brez pobesnelega Maxa.

Le nekaj uvodnih minut z absurdno akcijsko komedijo Boy Kills World je potrebnih, da bo gledalcu jasno, s kakšnim filmom ima opravka; s filmom, ki se ne jemlje resno in je na ravni odbitih risank, ki smo jih kot otroci gledali ob sobotnih in nedeljskih jutrih. Ta neresnost sta za film tako blagoslov kot prekletstvo, vse pa je odvisno od tega, kako močno se je gledalec pripravljen prepustiti toboganu, ki ga režiser in scenarist Moritz Mohr ponudi. Vsebinsko imamo opravka s klasično zgodbo o maščevanju; v distopičnem avtoritativnem režimu je nemi osiroteli deček z bujno domišljijo prepuščen vzgoji strogega šamana, ki ga izuri v borilnih veščinah, da bo kot odrasel moški obračunal s tistimi, ki so umorili njegovo družino, dečka pa na potovanju do krvavega cilja spremlja halucinacija v podobi mlajše sestre, s katero je že od nekdaj gojil tesen odnos. Boy Kills World se v času filmov o maščevanju kot sta John Wick in Monkey Man ne more pohvaliti z izvirnostjo, a se namesto tega odkupi s slabima dvema urama neprestane razburljive in spektakularne akcije (nekateri prizori se lahko kosajo z mojstrskimi akrobacijami klasike The Raid), barvitih psihadeličnih trenutkov, ki na več mestih pahnejo zgodbo v risanko in predvsem dobrim smislom za humor, vse skupaj pa tudi v najšibkejših trenutkih drži pokonci zavzeta igra odličnega Billa Skarsgarda, ki se presenetljivo dobro znajde v koži mutavega akcijskega heroja, še posebej z absurdno neumnimi notranjimi monologi, ki bodo marsikateremu gledalcu šli na živce, spet druge pa bodo spravljali v smeh. Prvo pravilo vsakega dobrega akcijskega filma je, da ni dolgočasen in Boy Kills World s tega vidika dobro opravi svoje poslanstvo; zgodba je luknjasta, liki površinski in noben preobrat ne bo gledalca sezul, toda kot celota gre za povsem neškodljivo zapravljanje dolgčasa.