Disneyjeve igrane predelave animiranih klasik že lep čas niso ravno sinonim za kvaliteto (z zelo redkimi izjemami), zato tudi od nove različice pustolovščin ikoničnega “večnega dečka” Petra Pana ni bilo moč pričakovati veliko. Nizka pričakovanja je nekoliko dvignil podatek, da je Peter Pan & Wendy dolgoletni ljubiteljski projekt režiserja in soscenarista Davida Loweryja, ki je nazadnje postregel z mojstrovino The Green Knight. Sta torej filmarjev goreči entuziazem ter občudovanja vreden renome uspela prekiniti dolgi pretok brezdušnih, dolgočasnih in žaljivih Disneyjevih priredb animiranih klasik? Žal ne, vendar tako kot vedno, lahko tudi tokrat za klavrn rezultat krivimo studio Disney, ki (znova) dokaže, da mu zunaj pokroviteljskega izpolnjevanja kvot t.i. “družbene raznolikosti” in želje po hitrem zaslužku na račun nostalgije gledalcev bolj malo mar za dejansko kvaliteto izdelka. Toda problem filma Peter Pan & Wendy (in večine Disneyjevih predelav) ni bil nikoli v tem, kakšne barve ali spolne usmerjenosti je določen link, temveč predvsem to, da likom na velikem platnu ne naklonijo nobene osebnosti ali zanimivih karakteristik, zaradi katerih bi gledalcu bilo mar za dogajanje pred njegovimi očmi. Glavna težava filma je predvsem ta, da izgleda kot spopad dveh kreativnih idej; na eni strani Disney trmoglava vztraja, da morajo biti predelave zgolj gole kopije izvirnikov, na drugi strani pa se zdi, da želi Lowery v že znano zgodbo vnesti nekaj svežine, vendar mu bolj ali manj spodleti. Navkljub nekaterim impresivnih akcijskih prizorom ter trenutkom za pravljice potrebnega suspenza in vzdušnosti je Peter Pan & Wendy precej prazen in dolgočasen film, kjer se zdi, da ni nič pomembno. Še več; večina likov je zelo enodimenzionalnih (navkljub spodobnim otroškim predstavam), še najslabše pa je odnese Jude Law kot kapitan Kljuka, ki je nekdanjo zloveščnost in karizmo zamenjal za patetično in posmeha vredno karikaturo. Ne pomaga niti to, da je dežela Nije tokrat vizualno zelo pusta (sestavljena je iz par kamnitih otočkov, ki so zaviti v čisto sivino) in da dogajanje povečini leti mimo nas brez občutka za tempo in dramatičnost. Peter Pan & Wendy resda ni najslabša Disneyjeva predelava, vendar pa film znova dokaže, da Miki Miška preprosto ne razume, kaj je originale naredilo tako čarobne in nepozabne.

John Wick je ena od tistih akcijskih franšiz, za katero se zdi, da ni namenjena (zgolj) molži denarja, ampak ima dejansko razloge za obstoj dosedaj štirih filmov. V četrtem poglavlju franšize John Wick: Chapter 4 je naslovni junak znova na begu, a tokrat se zdi, da mu po življenju strežejo čisto vsi, še posebej pa novo vodstvo njegove nekdanje organizacije, ki ji sedaj poveljuje psihotični markiz Vincent de Gramont (vrhunski Bill Skarsgard), povrhu tega pa si Wick na glavo nakoplje cel kup najetih morilcev, ki bi radi prejeli vrtoglav znesek za njegovo glavo. Četrti film v franšizi, ki ga je znova režiral Chad Stahelski, je epski tako po vsebini kot formi; eksotične lokacije, moderna rock / hip hop glasba, s suspenzom, krvjo in zlomljenimi kostmi zaznamovana dirka s časom ter seveda nešteto zlobnih fantov, ki so dobesedno poslani v naročje Wicku in njegovim osupljivim sposobnostim ubijanja. Navkljub orjaškim trem uram je John Wick: Chapter 4 neprestano dinamičen, ultra nasilen, razburljiv in vratolomen akcijski tobogan, ki mu nikoli ne pojenja sapa in je ravno zato daleč najboljše poglavje v franšizi. Keanu Reeves se znova izkaže v naslovni vlogi in svojemu liku doda ne zgolj elemente čistokrvnega akcijskega heroja, ampak tudi veliko čustvenih dimenzij, zaradi katerih je njegovo mučno potovanje do cilja za gledalca toliko bolj vznemirljivo. Nič slabši niso preostali igralci v filmu, še posebej izstopa elastični Donnie Yen v vlogi slepega najetega morilca, ki ukrade vsak prizor, v katerem se pojavi. Preseneti tudi to, da se film lahko pohvali z dobro in (povečini) smiselno strukturirano zgodbo, seveda pa ta sama po sebi ne pomenila nič brez naravnost izvrstnih akcijskih prizorov, ki navkljub dolžini (nekateri trajajo tudi po deset minut ali več) nikoli ne izpadejo razvlečeno ali ponavljajoče. Nekatere gledalce bo morebiti obilica hrupne akcije psihično izmučila in najverjetneje bi film lahko profitiral od bolj zgoščene vsebine, toda kot celota je John Wick: Chapter 4 eden od resnih kandidatov za najboljši akcijski film letošnjega leta.